Danes je prvi maj,
praznik dela.
Še vedno si,
od praznovanja vesela.

Včeraj na Rožniku,
sva objeta sedela.
Bližina se nama,
prijetna je zdela.

Pozor huda limona,
nekje sem prebral.
Saj je taka kot ....,
sem se nasmejal.

Je kot dekle,
ki se ne nasmeji.
Ne izdam nje ime,
bolje da ne.

Nekaj jo je,
zelo prizadelo.
Vso veselje,
iz nje je izželo.

Poglejte jo,
kakšna je, vse jo boli.
Enkrat mi je stopil,
sedaj se me pa boji.

Prosim te mucka,
oglasi se še kdaj.
Če ne zaradi drugega,
pridi na en čaj,

Pred leti sem srečal,
mlado dekle.
Na uho mi je šepnila,
jaz bi pa te.

Sem se ustrašil,
ostal brez besed.
Me prime za roko,
pejt z mano na skret.

Začnem se izgovarjati,
nisem tu sam.
Moram počakati,
svojo madam.

Pravijo, da sem bolan,
sem pač preveč spontan.
Vse pod kontrolo, se bojijo,
zavore, da jim ne popustijo.

Ljudje smo pač takšni,
kakeršni smo.
Genijalnost je v spontanosti,
to vsi vemo.

Ona je lepa,
v svoji preprostosti.
Ona je zanimiva,
v svoji izvirnosti.
Ona je popolna,
v svoji enostavnosti.
Ona je genijalna,
v svoji spontanosti.

Zrak na telo pritiska,
duso trpeco stiska.
Ta sla bi na drugo stran zemlja,
a je privezana na kamen njegovega srca.

Duša sama se je privila v srce
in ovila okrog kamna,
kamen izrodila mimogrede
in nastala je črna kamra.

Duša ujela se v oblast,
nakit ničvreden je balast.

Oblast na koncu je ugnala strast,
moralo stopila, zazgala čutila,
duso si popolnoma je podredila.

Lepota narave,
bahava s cvetom.
Poglej češnje,
prijetne očem.

Popolna lepota,
v mislih, na te.
Izklesana v podobo,
najlepše dekle.

Zunaj dežuje,
skozi okno strmim.
Za mizo sedim,
se nase jezim.

Polna glava težav,
jih rešiti ne znam.
Imela si prav,
sedaj me je sram.

Čas celi rane,
ne boli več zelo.
Čas spere spomine,
prav je tako.

Lepa si, lepa,
tu ugovorov ni.
Ne bodi tako slepa,
rad povedal bi ti.

Ne tako ozko,
gledati na svet.
Razširi obzorje,
boš padla v med.