v zatonu noči,
je samota največji strah,
tvoja podoba je luč,
ki prežene bojazni stran

Kadar veter nežno zapiha,
moje srce za tabo vzdiha,
v njemu tvoj plamen gori,
ker za tabo moja ljubezen iskri.

Na temno bledi cesti
ostal je rdeč cvet,
obstal je sred' sivine...
veter odnesti zna vso žalost,
odnesti zna ves smeh,
odnesel je mehkobo,
ovil jo v šepet.

lahko bi rekla,
da sem samo tvoja-
skoraj brez zastora laži in pretvarjanja

lahko bi ti napisala še eno pesem-
melodično ali trdo-
skoraj brez truda in pomislekov

Rekla bi, da sem te ljubila.
Se mi zdi.
Ampak ura je odbila polnoč
in princeske so zaspale.

Srce podarjam nekomu, ki ga noče vzeti...
Nekomu, ki bi me lahko, a me niče imeti!

Trudim se ga iztrgat iz svojega srce,
trudim se najti drugo zvezdo svojega neba...

On, ki ga ljubim je vse kar hočem,
on je vse kar znam...
Ali pa je vse kar nočem,
hkrati pa vse kar imam...

Leden srh me čez telo spreleti...
...v zraku vonj smrti...

Negibni v pločevini...

Jočem! Kričim!
Konca ni bolečini...

Med vožnjo v noči
ob polnem ščipu
na cesti je stalo golo dekle,
da ni bilo lune, bi jo povozil
zaustavil je avto
dva metra do nje.

Glej zvezde na vekajočem nebu.
Trgaj me, trgaj, trgaj, raztrgaj.
Še medlijo v svoji zaspani tišini.
Zvezde, zvezde.