V maminem trebuščku,
ti še spiš,
še zavedaš se ne,
da živiš,
devet mesecev te nosi,
za tvoje zdravje jo skrbi,

Pisarna...

Na tvoji mizi slika:
dve hčeri, sin in mož.
Družina kot se šika.

Na moji mizi le šopek
spomladanskih rož...

Spoznanje,
da nekoga čakaš,
se obračaš in se vprašaš,
a  je to,
kar si iskal in se pehal,
za boljši jutri in vsakdan,
samo čakati......ne,ne,ne...

Črna noč in hladen zrak.
Glasovi zveri so odmevi noči.
V topli postelji nisem sam,
z njo sem v vročem objemu.

Hoditi ob tebi, je kot hoditi po s soncem obsijani obali.
Plesati s tabo je kot ležati na z mesečino obsijani obali
in sanjati z odprtimi očmi.
Biti brez tebe je kot tavati po puščavi
in upati na rešitev v zavetju oaze.
Čakati nate je kot umirati
in upati na čudež.

... "je slpoh vredno živeti,
če boš celo življenje ljubil nekoga,
ki ga ne moreš imeti?"

V tihi milini poletne noči
krhka in drobna se ptica rodi.
Pesem je njena šumenje morja,
zvezdno nebo se v očeh lesketa.

Jutro se prebuja,
nad otokom se nebo obarva rdeče,
sliši zgodnje se prebujanje narave,
na obzorju dviga sonce se žareče.

Spet solza po licu polzi
in v strtem srcu obup, depresija.
Se vidi iz teg le ena rešitev.
ostro rezilo, pravilen gib,
reka krvi in konec.

Še eno poletje je minilo,
nebo ovilo se je v meglo,
se sonce spet je za oblake skrio
in dež zaprl je pogled v nebo.