Nekaj je...
pada ti na čelo,
žari z zvezdami
kriči s soncem

nekaj je v tebi,
seže do mene
dotika se kepe v prsih
nariše nebo

Sedim obdan s črno svetlobo,
ki prihaja iz mojega srca.

Poslušam jedko tišino,
ki me razžira od znotraj.

Gora odpora,
ruši dve duši,
ko umirja kurirja,
brez slabe vesti.

Ugreza se jeza,
in srca obrca,
ne čuti peruti,
odrezanih stran.

Spiš v tople sanje potopljena,
mehko pokrita do vratu,
na levi on, ki si mu žena,
na desni jaz s teboj v snu.

Ko odpreš oči,
svoje čokoladno rjave oči,
ko si z roko razmršiš
kot oglje črne lase,
namesto, da bi jih počesal,

Črna se noč vije nad nama,
le mesec sveti na pot.
Z roko v roki hodiva po poti
in poslušava šumenje morja.

Na poljih je prah
in ulice smrdijo
po postanih upih

So naive,
in the middle of labyrinth,
searching for a way out,
voiceless trying solely to shout.

Povej mi potok žuboreči-
bezljav, zvezdav
Povej gozd mi šumeči-
gizdav, vihrav
KJE naj najdem ga?

V vencu polno rož,
a le eno vzela bom zate,
venec ni več popoln,
a prežeta sem z mislijo nate.