Zakaj ti nismo podobni
če smo po tvoji podobi?
Zakaj ponoči
cerkvena ura odzvanja
če sa čas v sanjah krivi?
Zakaj si želimo besed
če z njimi bežimo v
molk?

Vse krajši dan,
ko vse krajša pot,
do doma me vodi,
po stezi asfaltnih cest,
po vse krajši noči.

Mald sem še,
za odhod iz sveta,
a kaj mi pomagajo besede,
ko neozdravljiva bolezen,
napadla me je.

Ne bom več,
nate mislil.

Ne bom več,
tebi pisal.

Rahel dež kaplja,
v divljini stojim.

Mokro drevo,
brez poganjkov,
posušeno.

V lokalu sedim,
hladno pivo se pretaka,
skozi okno se oziram,
dež pada.

Prišel bo čas,
ko bo dan preklet,
jeklen dež bo padal
in nebo s sivino bo prekrito,
a na zemlji,
le prašina . . .

Prišli dnevi,
deževni - sončni
med ljudi,
katere dan za dnem
preganja čas.

Pišem pesem,
ki ni pesem;
pesem mladostno,
ki ni mladostna.

Nežno prelahko
se vpleteš v moje tkivo
pod mielinskimi ovojnicami
zasidran utripaš z vsakim signalom