Tiha noč je, a ti čuješ sladko melodijo.
Tiha noč in brezveterje...
v tej tihi noči sprehajaš se ob reki,
ob misli nanjo, strune srca ti done.

V nežnem vetrcu nebo se odpira,
v tihi noči lovè sence se nemira.
Dež opral je sive ceste,
a le zakaj črne misli mi še vedno dušo jeste?

Kaj praviš na ležanje v travi?
Samo jaz in ti.
Ujeta v popolnost trenutka.
Objeta.

Standing here, thinking of the days
when we were friends, as good as we could be!
But those days are over now, they ended a long time ago,
back when I loved you
more than you could see.

Tema.
Tišina.
Tiho šumenje, ropotanje.
Bleda svetloba,
ki razsvetljuje sobo.

 Še enkrat... bo svet objela;
mehko s krili te ovila,
delček sreče ti pustila,
da bi vanjo te odela.

Vsaka misel,  zapisana v čas...
je kakor duše in srca obraz.
Ko nekoč, razbliniš  se v pepel...
Morda iz njega šepetal bo glas? 

Drevo sem,
ki je ozelenelo, ko sem te spoznala,
ki je zacvetelo, ko si me poljubil,
ki je vztrepetalo, ko si me ljubil,
ki je zajokalo, ko si me zapustil...

podenevi osamljen hudo je trpel
ponoči v sanjah nemočno ihtel
za vedno odšla je ostal je na mrazu
preteklost postal je nasmeh na obrazu
dokončno izginil po krutem porazu
srce krvavi od ljubezni gorenja
zla sila vzela je smisel življenja

V očeh lesketa se ti nasmeh
ljubezen v njih ti berem
in tvoj dotik - res nežen
strah me je
da z vodo ga izperem