Srečko,

nate sem se spomnila,
ker tudi moja okna
niso zastra.

če v sobo k luči
prileti velika kobilica,

pokliči brata,
naj jo odnese ven,
ker se ti lahko zaplete v lase. 

Dotik topline mi srce zmehča,
da sem kot zatreskana šolarka,
z vsemi čutili preplavljena,
ko zadela me je srčna puščica.

Dotik roke se z mojo zasanja,
začutim kako nama utrip razganja,
toplina iz rok po telesu spolzi,

Spominjam se svojih klicev za tabo..."oci,"
v roki si držal steklenico,
odšel si s sklonjeno glavo,
pokazal mi nisi prvih korakov,
roka me tvoja ni učila hraniti,
kadar si dvignil me na "štupo ramo,"
sem se počutila tvoja princeska,

Vdihnil si življenje... majska rožica,
v dlaneh te ljubim moj sin,
v dlaneh s poljubi nežnosti učim,
od sreče sonce v srcu čutim.
So me tvoja žametna lička uročila,
nežno za ročico korakov... shodila,
v mojih dlaneh z uspavanko zasiješ,

Rišem najine sanje na mehko blazino,
potiskano z drobnimi zvezdicami,
ki v sanje z nama zvečer odhitijo,
veke na očeh se utrujene umirijo,
odpeljejo naju v pravljični svet.

Sanje usmerjava v energijo,
iz ust šepetanje do najinih src,

 Če bi rekel,
naj odidem.
Če bi rekel,
naj že grem.
Preden s soncem
v mrak zaidem,
razprla tople žarke
  bi očem...  

Ahati, diamanti...
bezljave spominčice,
pozabljeni spomini.

Spektakularnost polzenja,
spevnost stopinj v temi...

To minuto vse rože sveta odprle so cvet...

Artizem je povsod,
čarokrasno horizont preveva.
Ajda cveti, bezeg diši,
vse zvezdan blesket opeva.

Ti, ki pripadaš njemu
polziš po mojem licu
zaradi njegovih besed

udarjaš na mokra tla
in se zliješ
z dežnimi kapljami