V tistih časih,
ko se je mladost sprehajala
po mojem bitju
polnem želj zaleta v neznano,
oprijemljiv kot žlahtno sem lepilo,
do ženskih src brez navodila
nikjer opisanega v večnem redu,
obujal v njih  taista stanja.

Noč brez san,
na meni si pustila sled.
Čudoviti novi dan,
čist pogled na svet.

Dolgo sem čakal,
na dekle, kot si ti.
Končno dočakal,
da me iz sna zbudi.

Kruta resničnost,
masko si snela.
Ostra zadrtost,
moje ime klela.

Ozka, skoraj primitivna,
notranja sila.
Od tebe odvrnila,
sanje mi razbila.

Pot ob žici,
ure hoda.
Veliko ljudi,
sonce se ne da.

Pot končana,
sem v Polju.
Žigov osem,
ob imenu.

Odlično počutje,
rahlo utrujen.
Sedaj požirek,
počitek nujen.

Pot ob žici,
po pravici,
ni lahko,
a bo šlo.

Pot ni težka,
dolga pa je.
Odlično počutje,
tako naprej.

Hodil sem,
5 ur in 32 minut.
Je to solidno,
ali slabo.

Zvečer tekma,
Olimpija - Celje,
zeleni stroj,
naprej melje.

Tri mlada dekleta,
mladosti najboljša leta.
Z nasmehi na obrazih,
ob cesti stoje.

Tri zale prekmurke,
lepota Soboškega cveta.
Palcev dvignjenih,
prevoz si žele.

Ne bodi no len,
sem ustavil.
Videl sem plen,
Kaj bi sploh pravil.

Prijetno se smejale.
Me gramo v Soboto,
za vožnjo uprašale.
Se lahko, s teboj bi peljale.

Palček iz porcelana,
na vrtu stoji.
Zjutraj bo slana,
rože pokri.

Naj ubožca vzamem,
odnesem v klet.
Ali zunaj pustim,
da objame ga led.

Zob časa ga je načel.
Ta palček je star.
Ded ga je kupil,
za velik denar.

Od kar pomnim,
palček je tu.
Zdaj me mori,
da zunaj stoji.

Ne vem kdo si in ne komu kaj si.
Kakor meglica v tihem večeru si,
ki z jutrom zbledi,
a zvečer spet znova se rodi.

Res ne vem kdo si,
niti čemu v mislih si mi.

Ne vem kakšen je tvoj svet,
ne vem niti kakšen je tvojih kril let,
ne vem natančno tvojih oči pogled,
ne vem sploh kakšna je tvojega koraka sled.

Duša brez kril nežno objema izgubljeno v meglico ovito čustvo
...
brezumno kliče ime že tolikokrat v tišini izgovorjeno.
Dotika.
Ne drži.
Čuti.
A ne občuti strahu pred grobo realnostjo.
Krik,
ki obstane v neskončnem prostoru, in kot dim izpuhti.
Izgine,
kot da ga ni nikoli bilo, a se še vedno čuti
senca,
bolečina,
mraz.
Ne vidi.

Obrobne steze so popeskane.
Dolgčas jih poglablja
v grobozrnate misli,
ki spolzijo kot nebistvene.

Glavna steza je travnata.
Vedrina kar bosa pritaplja.
Finozrnati polžji okruški,
strastni poljubi podplatom,
so za vedno tvoji.