a te pogrešam? sprašujem se... a te ljubim? ne zavedam se... a si moj edini? odgovor v srcu je... da, pogrešam te... zato objemam zvezde, ki zlate so kot tvoja duša. ki z mojo tvori celoto.

bilo je nekoč...bila je princesa...bil je princ... nekega dne...zgodilo se je...srečno živela sta do konca dni... vse zgodbe tako se začnejo, da konec je viden preden se knjige odprejo.

(posvečeno dragemu)

Dragi, pijačo ljubezni,
v kelih nalijva....
potoči iz žil se v vene,
ki postale so ognjene.

Obračam in srkam,
se sladkosnedim,

In se znajde v svetu
Katerega šumov ne pozna
To ni njena zgodba
To je njihova klet

Svet so njene misli
Kjer preganja svoja čustva
Ko se vanj

 Ko tih dih izriše sliko, snuj le ljube
sladi. Nje cvet bo prerok dotika.
 
(instrumentali in ostala glasba le podlaga pri ustvarjanju.
Ne gre za priredbe, niti za pisanje besedil na melodijo)

S telesa spiram tvoje dotike,
trebim plevel obetajočih misli,
da uničim muhaste ljubezni brstike,
a ne preneha spomin sladko-kisli.

Z nohtov strgam barvo tvoje krvi,
katere potoki polnijo moje rane,
in s kože luščim raskave poti,
ki ležijo na meni opojno zaspane.

Zelene misli vzel si s seboj,
pustil vonj srebrni,
črni hlad ostaja za teboj
...

Venci so oveneli,
oni pa hodili za njim,

zapeli trpko in bolečo,
ki priklicala je spomin.

Lebdim po vesolju samote,
čakam Nate,
da se naužijem nevidne lepote.

Prvi dan.
Padel v vodo.
Ne znam plavat.
Krik na pomoč.
Nihče ne sliši,
nikomur ni mar.
Utapljam se.