Kaj s teboj se je zgodilo ?
Le kako si mogla dopustiti,
najino srečo zavrniti, izgubiti ?
Otroški srček raniti.
Si pozabila,
da kot kresnička sem zate svetila ?

Poglej moja mati, mila,

Ujela si me v mrežo
iz nje me ne izpustiš,
bodi moja dobra Vila,
posuj s prahom me,
da bom znal leteti,
leteti proti nebu,
da obiščem te ...

Poglej jih, vojščake brez namena.
Bijejo boj brez razloga.
Borijo se zase,
za to, da bi bili opaženi.

S skromnostjo se rad
bogat odene,
ko peš, namesto z avtom
v gore gre.

Kako naj jo jaz
navzven izrazim,
če nimam nič
za dati med zobe.

Napeta vse bolj postaja koža, ko dobro znani dotik po njej zdrsne, jo poboža...Odpirajo pa spet zapirajo veke se, težke so; strast lega na to pregreto telo... Če bi lahko, ne bi več niti dihalo...Saj privlačnost premočna je, celega ga prežge.

Dan drsi preko množic ljudi, preko nasmejanih obrazov in žalostnih oči... Roka v roki se zgubi, naslednji trenutek potiho iz nje spolzi... Čas mimo neustavljivo drvi. Pesek v uri preteče in že smo v prihodnosti. Pa vse še tako diši po preteklosti. Sva le ti in jaz, le jaz in ti.

Sploh čutil ne boš, ko krila ti nežno bom zdrobila... Da bi k sebi za vselej te privila, te pred tem krutim svetom skrila. -Da bi te ljubila. Angel si, ukradla sem te iz nebes, pa si še vedno se smehljal! Oh, kako nedolžno si vedno me ljubiti znal... Saj s tabo svoje sanje živim! In ko ponoči bedim, je ta sladko-pekoči občutek, ko ne spim, saj s tabo v šepetu se vrtim vse dokler z zvezdami, ki so tvoje oči, ne zaspim, moj heroin.

Zazibam te s pogledom,
ko plavaš v modrini neba.
Enkrat zelena, drugič srebrna,
tako postavna bdiš
nad odtekajočimi dušami želja.

mesec sanja o barki,
ziblje se v preprostih vizijah,
sleče se žarkom
in kako bitko izgubi,

Mi ni moč pisati te besede, je moč sama ljubezen prava.