Trakovi padajo na cesto,
rišejo kaplje krvi.
Med veje borovcev naselila
se je žalost,
solzavo kroz njih veterc šumi.

Nočem biti
kot knjiga v dlani.
Ne želim
postati fasada rajhane hiše.
Sem le dekle,
ki hoče najti
svoje mesto med zvezdami.

Pod mestnimi lučmi,
zvoki neutrudnih motorjev.

Zasoplost zraka,
posušeno drevje.

Utripajoči nasmeh se mi nevljudno reži v obraz.

Sprašujem tebe.
Izprašujem sebe.

Želim vedeti,
kolikšen je davek, da sonce še zahaja rdeče,
da po beli liliji še kaplja rose steče,
da srce od žalosti se ne opoteče,
da grlo še izbljuva laži preteče.

Za en tvoj dotik,
kradel bi zvezdam.
Za en tvoj pogled,
bi se ubil,
zasužnjil, podjarmil,
pogodbo z hudičem podpisal,
samo da imel bi,
da ljubljen bi bil.

Tako kot sva bila,
se zdaj deliva.
Tako kot sva obstajala,
zdaj beživa.
Tako kot sva verjela,
zdaj narazen hitiva.

Govoril bom o izbranem,
govoril bom o tistem voljno danem,
govoril, ne da prizadenem,
govoril bom o srcu tem predanem.

Stoječ na odru, srce igra.
Stoječ v temi, hladen pot curlja,
stoječ pod žarometi, vsaka senca dvoma se preda.
Stoječ pred ljudmi, le hudič z mano se igra.

Sončno je, sonce pripeka,
a ko zavijeva
v temačen gozd
se novo polje rojeva.

Tišina je,
le ptičje petje
in šelestenje pod nogami.

Gledam luno
na nočnem jasnem nebu,
kakor tvoje modre oči.

Zjutraj rosa,
kot tvoja drobna solza
in rdeče jutranje nebo
kakor tvoja nežna lica.