Iranska
vlada se
bojuje proti
zombijem.
Združeni narodi
so prepovedali
misliti.

Zavita v cvet.
Brez izkrivljene resnice.
Dehteča.
Čista kot rosa,
pristna kot duh narave.
Kljub majhnosti večja kot širna vesolja.

Razplamteli so se zublji tvoji.
Strasti žejni. Krvavo rdeči.
Kipijo valovi črni in zviti,
polni življenja.
Želeni želijo biti.

Ničesar Ni Na Nebu. Nočnem.
Ni Navideznega Nadomestila.
Ni Neminljivosti. 
Nisva Nadčloveška.
Nisva Nenadomestljiva.
Nikdar Nič.
Nisem.

Pogrešam prazno ulico,
tako, kot je bila tisto popoldne,
ko sem se vračala domov.

Na vogalu me je pozdravil
vonj svežega asfalta
in pot domov je bila temno siva
skoraj črna.

Rad gledam, ko sedim
bilo kje na klopci,
kako oči hite
po ljudeh kot mali zlobci.

Nekje za nespečnostjo se začnejo konci.
V strjenih kapljah smole,
tisočletnem jantarju,
ogrožujoče oranžnem,
se nabirajo na njen stekleni rob,
kot rosa,
utripajoče bule ničesar.

Cedi se čokolada.
Iz tvojih ust.
Ustnic iz medu.
Dišiš...po sladkem.
Vanilija in cimet.

Tiho ti dajem slovo
morda ne veš
a odhajam

V objemu edine noči.
Zvezdni utrinki
in nebesa le korak stran.

Prehitro jutro.
Tujčevo slovo.
Pogledi, dotiki z dežjem se zlijejo po oknu.