Ti moj karakal,
kaj ti pomeni svojina?

Ko so se čustva prebudila
spoznal samoto sem srca
objela je melanholija
celino mojega srca.

Nebo rjovi v vijoličastem kriku.
Od vlage težka megla
seda na tla.

Sprehodiš se skozme
kakor peščena senca.

Duša na razpotju.
Mrzlo.
Čutim in slutim.
Stojim.

V pesem se skrijem.
Noč.

Gledal sem.
Neumnež.
Mižati bi moral.

Preveč prihodnosti sem svoje videl.
Preveč mi je obljubila.

Dan je že predolgi.
Kdaj vzklilo bo nekaj tistega v meni?
Pa kaj vsi tisti nevedneži,
pa kaj vsi tisti norci.
Nihče ni neumnejši od mene.
Nihče ni bolj nor kot jaz.

Ni več to, kar želja je bila.
Ni dvorane brez gledalcev.
Nastop več ni dovršen.
Prišel je eden, za njim še sto
in tisoč gleda le napake.
To več ni to.
Umirati se več ne zna.

Ekstaza?

Ekstaza igranja?
ONE?

Ne!

Vsa utrujena od vsega
sem legla v naročje korenin,
da se spočijem

razsute so moje misli po vejah,
ki se raztezajo
visoko po nebo
nekje daleč je tvoj obraz,
ptica mi kljuva na srce
neznosna bolečina
mi trga telo