Vaše šale,
všeč so mi.
nesreče male,
provokacija, se zdi.

Da ne zabredem, v težave,
distanca priporočena.
Besede sočne, vedno prave,
razmerja v glavi zapletena.

Danes je danes,
zelo je lepo.
Ali bo jutri,
sploh še tako?

Pridi, poglej,
v zraku tišina.
Ostani, se nasmej,
popolna svežina.

Ni vprašala za ime,
jaz pa tudi ne nje.
Simpatična, ni kaj,
ne glede na položaj.

Ne obračaj se,
ne glej nazaj,
ne hodi po robu,
prišel bo tvoj maj.

Ne bi lagal,
prikrojil bi resnico.
Ne bi jemal,
iskal bi pravico.

Jezik predolg,
mačje maščevanje.
Plačal bom dolg,
ne moje stanovanje.

Skozi mesečino bom pila
in izpila
kapljo orosene poti
ki je ostala
ko sem postala
vzneseno daleč.

Pila bom za dni
skrite pred poljubi
ko si na izgubi
če podležeš beganju oči
in besedam o obljubi.

Naj ostane
stotinka skozi katero
se vrtinčijo stoletja
naj ostane
beseda vzročno bleda
in posledično sprejeta.

Timing slab,
zdaj je konec.
Me grabi zavist,
se obnašam kot norec.

Po toči zvoniti,
seveda, prepozno!
Gnev izliti in
zapisati, jasno!

Povprečje, povprečja,
jeza vse večja.
Sebe krivim,
nič ne storim.

Jezik hranim,
življenja stradam.
Srce mirim,
verze izvabljem.

Šefica bo huda,
če jo kaj pič.
Toliko truda,
za prazen nič.

Ura je ena,
delo ne gre.
Ena še izgubljena,
boljše da ne.

Pohiteti je treba,
da se naredi.
Kar je potrebno,
da se postori.

Vam gospa Klara,
z veseljem bi pomagal.
Okoliščine so take,
kaj bi razlagal?

Zelo mi je žal,
zavrnil sem prošnjo.
Bolje za vse, je tako,
lahko bi se slabo izšlo.

Ne posipajte soli na rane,
pri miru me pustite.
Lahko se pogovorimo,
o njej ne govorite.

Mesece se vleče,
moja slaba volja.
Vest me peče,
sem nesramen do okolja.

Ljudje pa trpijo,
moje sreče si želijo.
Jaz sem nesramen
in jih prizadanem.

Ne mi pomagati,
ob strani stati.
Ti problemi,
so v moji glavi.

Močno premočni živí dvom v človeštvu
postal je slepa vsakdanjost sveta,
malokdo išče sebe v srcu,
ki je naveza za pot do neba.

Edino mi srce v čutila prenaša
vsako zavedanje svojih meja,
v njemu prebiva pridobljena ljubezen,
če jo ne ustvarjaš, prepoln boš gorja.

Uglašujem v sebi vse strune življenja,
da bi za vselej svoj obstoj doumel,
vrojen sem v lastno disharmonijo,
nočem več biti zaslépljen in len.

Ostale so samo kosti,
brez mesa
znanilke časa in daljave.

Vse je utonilo v tebi,
v meni,
v času, ki molči
in nič ne da
le nekaj vzame.

Morda sva dva.

Morda je končno konec drame.