Naučili so me tako
in naj sem storila karkoli
nikoli
ni bilo prav

Nesmisel veže
najina pričakovanja.
Ker so le otroci
kot odprta knjiga,
me malo briga,
ali ti postajam razumljiv.
Nisem kriv,

Ljubiš sladkost prepovedanih zvez.
Ljubiš otroke
iz tujih teles.

Sanjala sem velike, bele snežake,
kako me lovijo topih ogljenih oči,
kako delajo dolge, okorne korake
in iztezajo za mano grobe, težke dlani. V daljavi mrtvaški zvon staremu letu zvoni.

Razpacani trenutki,
neslišni občutki,
zabrisane sanje,
ne verjemi več vanje.

Je kri in je smrt,
trpljenje in srd,
obup in je strah,
ostal je le prah.

In ko nam laž postane užitek, govorimo
resnico, da ji bomo lagali;
tesnoba, konec laži.
Sprevrženo trpljenje brez užitka.
Bleščava niča, ime brezna, spokoj onkraja...

...Oh...
...kako bi te popeljal tja...
...daleč stran od sveta...
...tja kjer se sanje rodijo...
...in misli lovijo...
...tja na ono stran neba...
...kjer se svet ustavi...

On je in ima dve stvari.
Njo in osamo.

('Vse si mi' ji nežno reče,
čeprav je že pozabil kako je vse:

Zbujen.
Kje sem?!
Temna je noč,
niso zvezde več daleč proč!?