Zadnji vdih-izdih pred polnočjo
Potem bo vse drugače

Midva nimava spominov

Sedela sva v zakajeni kavarni.
Pil sem martini
in ti si kadila.

Prepojiš me z lažnivo srečo:
jemlješ in daješ
daješ in daješ
jemlješ in jemlješ
daješ da jemlješ,

Rigor mortis
počasi popušča,
da udje najine ljubezni
lebdijo v vetru
kot rdeče zastave smrti. 

sem točka
v beločnici jutra.
jutri je temačen,
mesto sveti
iz zaprtih oči.
preprodajalci sreče
so zaprli srca.

Predstavljaj si pahljačo.
Privid pred njo je golo
telo, ki kot lotos medeno
roso s prstov slo prežveči,
da je tvoje močvirje videti,
kot južni otok čistih sanj.
Privid za njo so lasje razpeti,

Težko je pisati,
o stvareh ki jih čutiš,
če čutiš le njo.
In nje ni.
In je nič.

Sonce,
zakaj neresniči da čuti?

Sonce,
zakaj neresniči da pogreša?

Sonce,
zakaj neresniči da skrbi?

Spoštovana publika,
dame in gospodje, dragi prijatelji!
Ne jemljite ga preveč resno, prosim.
Je le kralj drame v teatru absurdov,
tragikomičen dvorski norec.