Pesem,
ki se začne.
Začne,
kjer se konča.
Konča,
se na začetku.
Začetku,
ki na koncu leži.

Odplavale so sivoblede sanje,
odpihnil jih je "vihar miru".
Odplavale so združene
z ničevim upanjem
v nikolišnjo prihodnost.

pogrešujoča
tvoje oči
morajo imeti
okus po marcipanu.

če ne je realnost
velika prevara 

Čas in prostor te odnašata;
Mogočen val. Nemočna sva
Pod njim oba, jaz nehote
In ti nalašč.

Medplanetarne asociacije
paralelnih zidov
šumijo skozi
razredčeni zrak
ustvarjenih svetov.

V kavarni sem jo slišal
čisto potihem, nato glasneje
in spet tišje. 

Komaj opazne razlike med držanjem roke in okovanjem duše;
Ljubiti ne pomeni nagniti se do tal.
Poljubi ne pomenijo pogodbe, darila ne obljub.
Porazi z dušo odraslega in žalostjo otroka.
Zorati svoje poti danes.
Posaditi svoj vrt, ne čakajoč na rože tujca. 

Umrla je Ljubezen -
kot kurba z Montmartra,
v podstrešni sobi
prečnega  hodnika,
v hiši brez centralne;

Mesečev sij pada name, svetlikajoči žarki se nežno odbijajo od moje kože, lasje mi vihrajo v močnem vetru. Brez ciljno se sprehajam po gozdu...hoja me neznansko utruja, pot mi kaplja s čela na tla.