Dovolili so mi iti
in jaz sem šla,
hitro in navdušujoče,
kot da bo zmanjkalo jutrišnjega dne,
kot da je ta svetlost
vse kar obstaja.

V dalji plava črn obris otoka.
S prsti mi presevaš sol v laseh.
V usta si polagava kričanje.

Če želim, lahko lepo pišem,
Ampak še zmerom bolj počasi:

»Vzgoja je možna v hiši vse leto,«
Pravi pater familias in po kosilu
Vzgojno premlati sina Mevija.

S palico in pestjo, tako gre to pri nas.

Rotacijski kristusi izmenjavanj zračnih mas
Lebdijo v polmraku nad tisočletjem.

Mesec je razširjeno rdeče oko kontinenta.

Sklonjenih glav pronicamo v noč.

Ozimnice si vsak pripravlja
v sebični borbi svojega veka
pozablja pa na tista stanja,
ki so ga v telo privlekla.

sanjam o tebi
kako priblizujes se meni

sanjam globok tvoj pogled
ki pod nogami naredi mi led

sanjam zblizevanje najinih teles
nemi kriki slisijo se do nebes

Ko bi vsaj lahko
ujela tiste svetlikajoče besede
podtaknjene v misli,
ki zacvetijo z močjo
in s čudovitim zavedanjem
o vsemogočnem.

Hodiš.
Mimo belih hiš in svinčenih streh
in skozi park, kjer si ves sklonjen
in leden pozabil svoj nedolžni smeh.

Ne veš če je zadnjič.
Ne veš kdaj bo zadnjič.
Upaš da je blizu dan praznine
a je daleč,
ker se bojiš ostati prazen.

Rad opazujem žejne živali,
Kako izginjajo v drhteči vodi.

Ko sem bil mlajši se je na gladini
Kdaj pa kdaj zasvetlikal odsev kovinskega zobovja.

...in kralj in kmet in vsi ostali so na trgu prodajali žito...