Na zemlji nad peklom pod vodó
Bo gnal Sizif skalo še vedno
Ko mene ne tebe več ne bo

Počasi se vzdrami gladina
In hitreje, če udarjaš s prstom.

Ne potrebuješ zimskega spanja,
Da bi se prebudila februarja
v Sankt Petersburgu sanjava
In on ne potrebuje besed.

utrujena
legla sem v tvoje naročje
preklela vse tiste
prekleto otročje
ki z nasmehom na ustnicah
prikrivajo žalost

In so peruti.
In je ugaslo šepetanje molčeče penine.
Da bi skočila, se bojim.
V to neskončno modrino,
da bi mi prerezalo krila,
jih razbilo na pol

Gledam sliko, na kateri se topi čas
peščene ure in mi pronica skozi zapestje
kaplje težnosti mi prekrijejo veke
in utripam večnost.
Zaprta budilka v meni se nagne  naprej

Včasih bom rob brezna
in ne boš vedel,
da stojiš na robu prepada
in ti ne bom pustila trkati na moja vrata
hermetično zaprta v svoj svet
bom iskala neke pozabljene vizije
in kričala...

žariva.
Se žarčiva v žarenju zvevzd.
Sončna upanja v sočnih cvetovih novega dne.
Ljubeče ljubezni niti tkeva.
Se razžariva v trepetajočih tabernakljih strasti.

Opojna luna
leživa v penini
razmaknjenega prostora
ki leze iz por in nazaj
skozi svilnate plasti tvoje polti
ki si vame posrkan čas
ujela sem se na konico rožnate sape

Svet je drugačen,
ko ti s prstom rišem po goli belini hrbta,
da se prsti mehko ugrezajo v kožo
in se naježi srce...
Izpod reber te ujamem v večnost,
da loviš sapo

Živim bolj od želj
oljnato črnih
sluzastih in včasih smrdečih-
stroj mažejo