knjigo pišem zgolj v sanjah
realistična slika moje države
& razbite sanje vseh tistih, ki nam sledijo

Si v mojih ustih, na zobeh
Na mojih licih in v očeh
V ušesih in laseh
Na prstih vseh in v dlaneh 

Želim si te ukrasti in pobegniti s teboj,
čeprav bi grešila.
Želim se spet zliti s teboj,
čeprav bi grešila.

Pogrešam tebe in vonj tvoje kože,
tvojo toplo sapo na svojem vratu,
tvoj nežen objem,

Najprej sta bila moški in ženska,
potem sta bila prijatelja,
nato ljubimca.
Ona ga je ljubila,
živela zanj.
Prišla je druga ženska,
on je stopil na njeno stran.
ostala je ljubezen
in bolečina.

Ljubezen je prišla nenapovedano.
Tiho.
Prihuljeno.
Ko se je ona tega zavedla
je bilo že prepozno.
Bila je zaljubljena
v napačnega človeka.
On je ni ljubil.
Šel je k drugi ženski
in ji strl srce.

Dihaš mene.
Zrak,
otožne stene.
Dih spet s harmonijo,
sožitje išče
spevno rimo.

Nekdo je vstal, nekdo danes mora
vstati, se dreti iz višin dvora,
da vijejo roke fig prezrti,
ki jim ni notranjost nočna mora.
*
Nekomu je vstal, steni zavrti
je dal vrečko na glavo s krti,

Resnica
svetlejša od svetlobe senc
svetlobe v njej
lesk njenih oči
zrcalo njenih zrkel
sonce ki ga kliče
zemlja, ki se smehlja v njej.
Meni? Tebi?
Z nama svetu.

Moje srce je tvoje, moja duša je tvoja in moje telo je tvoje. Vse kar je moje je tvoje in vse kar je tvoje je moje.