Boleče telo
histerija
in občutek nezavesti
nemočna
le čakam kaj bo
rušijo se zidovi

Veseli dan mrtvih,
polagam ogenj njih,
ki so imeli nesrečo
in so prej odšli. 

Ko si blizu
skozi note
in misli
in sanje
in si želim
da bi lahko še kdaj
samo malo in nežno
vozlala svoje roke s tvojimi

Nisem kriva
za prežgane roke
ki so se oklepale
mojega telesa
Nisem kriva
da gorim
zate
!

Agrume tlečih izlivov lepote arijske,
Nova era rdečih ordalov noči
Pozno opazi ljubezni Polne obraze
trpečih Vidcev lastne absence,
dokler Treh epov prestane elizijske sence
Holokavsta idiotov trume lebdijo.

Moj narod je epidemija,
živeča, dihajoča kuga.

Nimamo nicesar, a nabiramo se vec nica,
in se bahamo o nicemnosti kot da nekaj pomeni,
ko je še to, kar nosimo, manj kot nic,
ko naše stvari pripadajo, a ne nam.

From time to time my eyes
seem to wander,
closer to you as the nights grow colder,
still the darkness falls down
and there is no sound,
just silent spiders
marching down.

Over and over till the early
set of sun,
I lean on your shoulder and
wait for re-run,
still there is no reply
in the distand early dawn,
still the spiders are marching
always marching down.

Morda so najine misli prehitele sončni zahod
spustile življenje v pesek, ki ga jemlje val...
posrkale kapljice soli in nastal je čudovit kristal.

Povej, če se povzpnem do roba neba...
če sanje svoje zavijem v oblak meglen
in se ustavim tam kjer se korak konča
me boš videl, boš prišel do mene tja?