Odtrgaj zlato jabolko,
a ne z drevesa spoznanja.
Nisem Eva in ti nisi Adam.
Podari mi ga, da bom verjela vate.
Premagaj svoj ego,
ki ti ne pusti dajati.
Ne moreš sprejemati.

Ljubki kolaži klišejev
zemljevidsko rastejo
čez povrhnjico moje duše
Tanki ritmični gibi
morebitnih situacij
cvetijo na prstnih blazinicah-
po dimu dišečih,
odišavljenih s slutnjo tebe

Komaj šest krat osem lun
se je zvrstilo
odkar moj sin
je prišel na Zemljo.

Pa že me vpraša:
Oči, a bom jest kdaj umrl?

bila je le misel
dotik brez strasti
praznost besed
prevrelost krvi

Ko bi bila črnina,
bi te sedaj pokrila.
Ljubila te bi iz vseh strani,
dihal bi me.

Tema se je polila po pokrajini.
Skrivnostno, lepo.
Podarila je sence in vsrkala
sleherno migotanje.
Nato je tišina elegantno
zavalovila kot klas v vetru.
Noc je... 

Lahkotnih bosih nog po peščeni obali hitim
in z blagim maestralom ritem uloviti želim.
Med prsti na nogah mi droben
pesek polzi,
rahla poletna tkanina,
ki v vetru plapola, nežno ovija moje telo,
ki v pričakovanju najinega snidenja rahlo drgeta.

Prišel je On,
prišla je pomlad,
si strastno je želela,
da imel bi jo rad.

Pred leti si prvič prišel v moje življenje.
Tiho. Kot nežen poletni vetrič
si se prikradel v moje srce.
Nedolžne besede, nežni pogledi,
en sam objem, skoraj poljub.
Odšla sva vsak svojo pot.
Nisva si upala.
Nisva si povedala.
Nisva se zavedala.

Se še spomniš,
tvoj obraz,
tvoje telo,
ob tebi jaz.