Jesen izgublja liste svoje,
ranjeno je srce moje.
Dan za dnem ga pričakujem,
da se vrne,spet v moj objem.
Le kdaj,le kdaj,
okusila bom ustne jaz njegove,
te opojne,vroče,

Sonce zoglenelo v soju luči...
Kaj kradeš?
           Kdo si?
Pajčevina prepletena v miljone skušnjav....
Beseda v doboju...
     Konec... Krvav?

Pod ostrimi ploščami ledenikov
poredko najdejo žametne zastave.

Nekoč jih je morda Eol razsekal
s tankimi zobmi šakala
in vdove so moledovale med zvonovi
za tisto pest ljubezni,
ki jim gre.

Bila je slična svojim vrstnicam
polovico stoletja je že prešla
nekoč je imela svetle lase,
sedaj so že malo pepelnate.

Očesi sta ji v rjavem tonu
tiho zazrti bili v zrcalo
ogledovala si je z vso radostjo
svojo golo še zanosno postavo. 

Iz tišine teme, nežno zapredene,
se je izvila slastna snežna solza.
V moje bitje zdaj pronica
in prinaša sladko mi trpljenje.

Razpet med zemljo in nebo,
odkril sem bistvo križa.
Za tebe, ki ljubiti me ti je težko,
iz mojih ran bo zrastla sanjska roža.

Poniknjene bodice
v čokoladadstih refrenih
baladasti poljubi
v čutnih zanosih
kremne misli
iz diminuenda v crescendo.
Moj si.
Rafaelo.

Vse je odšlo,

bil je le strah,
da me bo razsuto srce
zadušilo.

In peče koža,
kjer se tvoja roka ne dotakne.

In peče življenje,
ker ga tvoja roka ne boža.

breztišen zahod

nočno nebo

sredi rdeče ognjenih oblakov

udarja mogočen rušilni grom

padajo drobci srca

tam kjer udari strela

ostane le lom

Nujno želel bi nevrologa,
saj tam nekje na levi strani,
se vztrajno skrivajo imena,
v maske se oblačijo obrazi,
vsi, ki so nekoč me imeli radi.