Pesem lepo pojo ti gozdovi.
Pesem z vetrom prinesel je maj.
Hladni zdavnaj več niso domovi.
Iz podzemlja ti prišla si zdaj.

Tirov pet in trije peroni,
Med zelenjem, v tri smeri;
Krvni bratje, črni vagoni,
Njih koraki v dni in noči.

Smaragdno nebo razrašča
roževinste lovke
v bit mokrih želja
dekliškega dela dneva.

Danes, za spremembo,
pesem mene piše:
v iskrivem duhu najprej me nariše
in me spet potem izbriše.

Danes, za spremembo,
pesem mene diha:
kakor veter me prepiha,
tako hiti, da zanjo ni oddiha.

Mrakobnost nedeljskega popoldneva.
Krik notranjega nemira
pričakuje mehkobo miru, tolažbo tišine...
Počasi jesti, počasi hoditi
zadihati zrak
poslušati šepetanje dreves
v popoldanski svetlobi...

Koliko sonc si prižgal,
koliko semen posejal.
Zrasla sem opečnato rdeča
z zelenimi odtenki.
Nisem več parazit rutine,
ki razjeda možgane
in lupi dolgočasje.

Konglomerati podoživetih sanj
obrazi smolnate tišine
kozarci samote v nočeh,
ki jim ne sledi jutro.
Grenki kamni spominov se zatikajo
v neizrečenih besedah.

Vedno sem obkrožen
v besedi in dotiku
s tistim delom bitij,
ko sem z njimi v stiku.

Družabnost in beseda
sta vsem nam rojstni dar,
kdo sem jaz v masi
le do tega mi je mar.

Odprta nocoj so vrata
mojih sanj,
pridi,napolniva čašo
sladkobne penine,
izpijva do dna
kupico strasti.
 

Zabredla sem v zmedo misli, domnevanj in razlag...potonila sem v globine...iskala izhod, luč

Našla sem trdnjavo zavito v meglice preteklosti in skrivnosti...tema me je privlačila...hotela sem vpogled za pregrado zla, v katerega nisem verjela. Hotela sem začutiti duha duše, skritega na drugi strani mogočnega zidu.