Korenin  nešteto,
v listje ni odeto.
Stran želi,
bolečina ga duši,
a korenina močna ne popusti.
Je globoko se  zarasla,
mreže svoje globoko je razpasla.

Prihajala si tiho,
počasi,
brez opozorila.
Z nedolžno bolečino
si se v moje telo naselila.

Ne! 

NA OČI JI PADA KODER LAS,
TAKO SVETAL, IGRIV.
PREVEČ ZAKRIVA JI OBRAZ.

BI RAD SPOZNAL JO VSO,
OČI,SRCE, ŠE DUŠO
IN DIŠEČE NJE TELO.

ZAMAN OKO V DALJAVO ZRE,
ZAMAN IŠČE TE SPOMIN,
IZGUBLJEN NEKJE KOT OPOMIN,
ČAKAM ZADNJO ŽELJO, DA UMRE.

Kako naj bi ribe popasle
zeleno ravnino mojega čela?
Kako naj bi veter razbrzdal
starega konja v mojem srcu.
Kako naj bi nebo obtičalo
v jutru nekega obreda,
v samotnem kamnu.

Tokovi tvoje miselnosti
pritajeno teko.
Udirajo v
sanje in spanje,
v ebenovinasto stanje
vsega mojega.

Vsa moja čustva so prešla
v dolinco med nogami,
iskala so ponovno svet,
ki ga je bog delil med nami.

Bruhec Puhec jeko zlav,
sajpo srati seni znal.
Vse, karpo jédel jeza pust,
na mesti zriti, mujšlói zust.

Vsiti krofi, bobi, préste,
flancati, karsrédi céste,
lju djéga glédajo postrani,
aonse bruhati nebrani.

danes kosila sebó otava,
anajprej navrsti jejutranja kava.
mati zavrejo svéžo vodó,
ata v čeber zlijejo jo.

najprej v čebru okópa semati.
kmalu v čebru pridruš se ji ati,
za njima pa sestra in piki in jaz,
babica pasi vnjem vmije obraz.