Za prostorom misli kot uspavanka
plešeš in gledam te v modrini.
Roke ti drsijo med valovi.
Nikakršnih okrasov ne potrebuješ,
da bi bila utelešenje popolnosti.
Ali skoraj.

Jesen, ne ljubim te, samo gledam.
Velika si. Še sama ne veš, kako.
Spet je čas zate in dve minuti za piko.
.
.
Okrog zapestij, da boš prepričana.
Srce mi bije kot noro. V dlaneh,
na drugi strani sonca.
Ne bom drugi človek, drug
obraz.
Še ti bom lizala hrbet.
Še te bom gledala, kako spiš.
Pod ritmom med ženskimi telesi,
po katera sva prišli.
A na koncu bova druga drugi grizli stegna.
Še ena minuta za piko.

posejem razmisleke 
odplavljenih ogorkov         
se razčetverjena pogrezam     
v polnost pregreh      
sesedam v mulju       
zloščenih
podočnjakov
gnetem zamaščene spomine
precejam možganovino    
požiram ostanke premetanosti 
gola se zlevim         
odrastem v rastlinjaku
prilepljena na vroče steklo 
zlezem v pestič

V hrepenenju se vlekel prazen je mir,
ni večje bolezni kot upanje moje,
se v gnusu pojavi žameten vir,
le kje uresničijo sanje se v dvoje?
V bolezni hrepenenja je mirno upanje zašlo,
se žameten vir je v gnusnih sanjah razblinil.
Le kje, le kje so te besede,
v mojem srcu zapečatene kot stene?

Z vsako solzo se izlilo upanja je malo,
ni več žalosti, trpljenja,
mladosti leta izbrisala so smeh prekmalu.
Sanj, čutnosti, ljubezni navidezna ideja,
zamegljena od brezčutnosti želja,
slika Floriana Greya jo je kot prekletstvo spremljala.

Sedi na klopi mož prastari,
mu malo kloni siva glava,
brez sanj z nasmehom spava,
lahak mu vetrič kodre mrši.

Zakašlja malo in pohrkne,
nastavi roko polno zrnja,
prhut peruti kot da sanja,
tišino slepo v hrup prebrne.

Naj le sanja srečnež stari,
slep od rojstva za resnico,
živel je srečno v utvari.

Nikdar še nisem v zvezdni noči
objemal te vse razvihran,
ob tebi solz še nisem točil,
ne: "Zbogom!" vzdihoval pijan.

A nocoj, ko mi je zapustiti
to mojo milo rojstno vas,
zdaj v tvoji družbi čudnotihi,
o, breza, jočem se na glas.

In kot pastir iz tisti pesmi
zavpil v jesensko bi nebo
in ti prisegel, da ob vesni
z žerjavi se spet vrnil bom.

Kadarkoli zagledam črno mačko,
ki mi prečka pot,
me zamika, da bi jo ujel
in posprejal s solzilcem.
Nobene oči ne jokajo lepše kot mačje.

Mati na Mohorjevo je vso noč prečula,
od skrbi, sirotica, do zore ni usnula.

A zjutraj se vsa bleda iz strašnih sanj zbudi;
o snežnobeli trugci se je sanjalo ji.

Ozre se v križ na steni, dobrotnica, in vstane,
v tem krč jo zgrabi, zvije po tleh od muke same.

Od stokanja naposled soprog se je predramil,
na porod jo odpeljal je revo kar v pižami...

Drvela je stoenka vso pot, kakor za stavo,
po radiu vrteli so Eaglese in Abbo.

Rekla si, da kot veganka
ti ne rabiš jajc, mesa,
eh, razloži to uganko:
kak zadovoljiš moža?

Rekla si, da med vegani
sir in mleko ni v časteh,
a ti sirčka se ne braniš,
tičje mleko maš v laseh!

Si dejala, da živali
so ti ljubše kot ljudje.
Saj, zato tak rada žvališ
z mojim svinjskim rilcem se!