Zraven mene si
kakor da te ni -
na drugi strani mojih sanj.

Sploh me ne poznaš,
prazno je, kar daš,
ne slutiš več pričakovanj.

V jutranjem siju,
ko še rose zorijo
na rožah v travi,

se modri metulji zbudijo
in odletijo
v stvarstvo zvedavi.

Iz tvojih oči
kot pošast iz noči
zažiga me strast.

Ognjene želje
me žgejo v srce
in ujamejo v past.
 

Ko življenje kot strip
iz hipa v hip
brez vsebine dojemaš

in se ne poznaš,
ko se brez ljubezni prodaš
in le koristi objemaš,

Vsi jo poznamo.

Globina je neznanka stolpov predmestnih zaselkov.

V ocenjujočih pogledih bodočih ljubimcev
izgubljajo vrtinci šumenja obcestnih beračev
življenja pijanih okostij v kričečih izložbah parov,
ki na vrtljivih promenadah plešejo Charleston
in tistih, ki kupujejo Lisztove Etude
v soparah prodajaln transcendentalnih jogijev,
zapitih fakirjev in študentov stomatologije,
ki za tri cente ponujajo smeh po vogalih.

Oblak sanj
me pelje v tvojo pudrnico.
Še New York bi bil premajhen
za tvojo sitnobo,
za tvoje oči v izložbah,
za tvoje namišljene Indijance,
ki spijo v drevesih.
Hej, ljubezen ni popevka
in kava v bifeju;

Z modrimi ustnicami vetra
seješ poljube
nad pokrajino mojega telesa.
Iztočen sem med pelin, sivko in timijan.
Lahke peruti sanj sem izgubi v viharjih,
ki so dotolkli metulje,
težke in site
trpke mane
najinega upanja.

Tako si lepa v svoji pokvarjenosti
Prečudovito dišiš po prevari

Sprehajam s tabo se po snegu,
greje tvoja me bližina.
Ko naenkrat upočasniš korak,
začutim, da boš govorila.
Rečeš, da prijatelj sem ti le
in pri srcu zbode me.
Vse obstalo je,

Tišina
Obnemelost
Večna
Obledelost