Samota, zaradi katere ljubiš,
skozi tkivo strmečih oči,
ki te le za trenutek
pustijo samega,

KJE SI?

Prepričana v to, da ne kontroliram svojih čustev,
pogledala mi boš v oči.

A vendar izguba glave, ki vodila bi jo neizprosna sla,
zakrila moje ni poti.

Lajež divjakov v noči,
je poslal oznanjat luno dnevu.

V šepetu škrtanja pod nogami
smo iskali plemena,
zamrznjena v gazi blaznežev

Ne pošiljaj gizdalina iz oči
s pozabljenim leskom se skriva

zavita v žamet sivordeč,
beseda,
preprosta, iskrena in čista,

Čukasto sem gledal,
ko beseda je tekla o ježih v želodcu,
ko ljubezen prelevi se v občutek

Stopinje, ki pustila si jih v meni,
čas ne briše.

Ob tvoji podobi še njen glas zamira,
odmeva tiše.

Steklena jutra...

Vpiješ z oglodano mimiko v slepe oči
besna na libido...(svoj?)

V steklenih jutrih tišina slepcu je pekel

V megli silikonskih oči
trkava na tuja vrata...
...lom na opravičilu...

Tujka si v meni

S svojimi grehi,
prav po mišje plaziš se
v moje drobovje.

Iz neder bolščavih krokarjev
aritmično obujaš speči
utrip srca...

Puder, črtalo in šminka
se topijo v sledeh slabo izrisanega obraza.

Bledi odtenki mračne noči
ovijajo v meglo opojne zvoke
napeva dežnih kapelj. 

Solze.