Šepetaš moje ime,
a ne z besedami.
Kopam se v tvoji svetlobi,
in ti v meni.
Telesi se ne dotikata,
a najini bitji
sta v svojem plesu eno.

Sonce je že visoko na nebu,
a zdi se, kot da je jutro.
Bila je oseba, polna srca,
v blisku trenutka - večnost.

Ujeti trenutek,
ko vse najbolj teče.

Zadržati gibanje.

V očesu tornada...
Najbolj zunaj si v sebi.

Šimpanzi plešejo tango na trgu
opazujeta držiš njen komolec
nežno ga potiskaš vzdolž ulice
v cvetličarni si zadnjič kupil rože
rdeče vrtnice hotel si bele

Pripeta v zevajočo
praznino postelje
s prsti gladi hrepenenje
v drobirju pozabljenih poljubov...
K prsim privija iluzijo
razumu gorko meglico
ah srcu opojno jasnino...

Solzà podoknica
prikliče podobo Jasmina,
v šop gostih
črnih valov vpetega.
Tipajo oči svit
gledajo roke nedosegljivo
misli ovijajo kot bršljan

Že na vse zgodaj
me zadušenost zbudi
tako močno si na meni
Pa se v tvoje trepalnice zazrem
ko veke zaprte imaš
ko sanjavo utripajo
Počutim se kot zgubana starka
v primerjavi s teboj

Plesišče
Melodija slovenske glasbe
V vroči slasti vrtijo se pari
Sestavljanka ljubezni obešena je v zraku
Privezana na verigo
se zdi
Vidim dvojino povsod
Zavistni duhovi me preganjajo

Energija mi polzi skozi razjedene pore, 
na praznem listu puščam sledi svojih korakov,
zven svojega glasu pa ovijam po vejah starega hrasta.
Osvobojena vseh bremen lažje plavam proti toku...in verjamem..., tudi vate.
Na obešalnik upanja bom obesila svoje sanje...
...zate...obleci jih...
Verjamem vate!

Črn žrebec mesečino v grivi nosi
zvezd padle utrinke hrbtu trosi
ko biseri njih so sledi.
Črn žrebec mar črna mu kri?
Leden ponos tla zenicam krije
mogočne kosti platina lije
zlato v mraku so njega oči.