Kdaj je arhitekt vstopil med naju
In razgrnil čez najine sanje
Načrte, tlorise, ploščine

Pod staro železnico
je mrtev pes.

Nihče ne ve, kako dolgo že leži
tam.

(Krik mi
zbudi
vijolice)

Na njegovih kislih beločnicah
cveti rosa
iz njegovih raztrganih
jeter
sili dan.

Pod staro železnico
je mrtev pes.

Stojim vrh razgledišča,
jutro je,
ne čutim niti lahne sapice,
tišina,
k meni prihaja,
toplina,
brez konca,

tvoji prsti so
notno črtovje mojim stokom
ljubiš drugače
ljubko in ritimično
si jemlješ moje kodre
nežno neučakan
mi polniš pljuča
s toploto jutra

Mrak je
in žge me v porah
trpko tih večer.

Podaril si njeno ljubezen
klatežu v Račjem dvoru.

Zdaj si zarjavel znak ob gozdni poti
in vestalke ti nosijo krvava srca
zavita v umazano bel papir
z blatnimi madeži na robovih.

V meni se plazi
nekaj temnozelenega
pa ni dragulj,
ki spreminja barvo v vijolično
ne 
to je barva

....in zdaj se vprašam, kdaj mi je padla popularnost,
a je bilo to še takrat, ko sem šel iz fikcije v stvarnost?
In je ego skril ves šund prodan bedakom,
ki je dvigal glavo za vsakim premišljenim korakom?

Moj Gospod, moj dragi,
že dolgo ni bilo te k meni.
Sem te pogrešala tako močno,
da v prsih sem čutila bolečino.

Polovična luna
barva prekrižane oblake
Nebo varuje bleščice
noče jih posuti v otožne oči