Volkovi tulijo,
jaz pa grem na Divji zahod,
v spremstvu konjev iz vesternov,
v spremstvu črnih vrancev.

... v jutru

glasno
rojevanje dneva

eteričnost
dotikov

Dnevi so zidaki duše,
ki polagam jih pod se
samo čiste uporablja
moje kritično srce.

Dnevi se topijo v leta
vedno višje duša gre,
čas stopnice meni dela,
kot so Jobove lestve.

Sanjam ... lasje valovijo na njegovi dlani.
Dlan se skrči v pest. Ujeta sem, a se ne upiram.
Bližina njegovega diha ... jemlje mi zrak.
Ljubim ... vsako stvar okoli njega.
Kisik, ki ga še ni vdihnil,
roso, ki se še ni vpila v njegove hlače,

Razlagam vam o svojih sanjah,
vi pa se smejite.
Živela bom svoje sanje,
smilite se mi, ker ste izgubili vero vanje.

Svet se vrti in mi z njim.
A med vsem tem vrtenjem ne opazimo vseh teh malih stvari,
ki dajejo čar življenju.
Pozabimo si vzeti čas za resnično občudovanje lepote, ki nam jo svet ponuja.
Preden se zavemo, se odvrti še zadnji krog in
ostane le še obžalovanje.

Obžalovanje, da nikoli nismo resnično zaživeli.

Razbil si ogledalo naju,
ko sva še živela v navideznem raju.
Ostalo je nešteto razbitih trenutkov,
ujetih v ljubezni pozabljenih občutkov.

Iskanje smisla
v labirintu brez izhoda.
Poti, ki ne vodijo nikamor
dihanje praznega zraka.
Namišljena lepota,
polastila se nas je slepota.

Utihnilo je ptičje petje,
iščem svoje zavetje.
Veter je odpihnil sanje,
tebe sem kovala vanje.
Megla zakriva zasanjane poglede,
opazi se le še obraze blede.
Tresoča telesa stojijo na mrazu,
upirajo se lastnemu porazu.