Ti najraje v nočeh poletnih
bi z nekom na travi dišeči
se ljubila
in samo pet minut po končani igri
ljubezenski
bi ga preprosto odslovila
ter srce mu vzela in ga zlomila,
tako bi se ti ljubila…

Na mizi ob prihodu
v svoj lepi dom
pismo si dobila
in srce svoje v verige
zaklenila,
da se oko tvoje
ne bo zbudilo in solze
bolečine lilo.

Draga moja,
ko se zjutraj boš zbudila
ti najprej ura ne bo zvonila
in na svojih ustnicah
mojega poljuba ne boš zasledila
ter roka moja
te ne bo objela,
le žalost,
le žalost v srcu bo kričala
in ti v postelji boš jokala,
ko te spomin popelje v moje srce.

Ko se zjutraj boš zbudila
se po obrazu ne boš umila,
da šminka na ustnicah ti bo ostala,
saj veš da sem te preteklo noč
zadnjič poljubil jaz
in nikoli več srce moje
te ne bo ljubilo.

Če bil bi čarovnik
začaral bi ta težek svet
v prečudovito deželo
v kateri ljudje radi bi se imeli
in želje ter dobrine
skupaj delili.

Nisem čarovnik,
a če nekoč postal bi čarovnik
začaral bi ta svet,
da mir na svetu bi prevladal
in meč iz človeških rok
izgubil bi svojo ubijalsko moč.

Namesto meča
se ljudje za roke bi prijeli
in se radi imeli,
a na svetu vladal bi
mir, mir in še enkrat večni mir.

Ne znam
povedati v tem trenutku,
kaj si želim,
a v meni nekaj
želi, da se skupaj
kakor prava prijatelja
pogovoriva
le jaz in ti.

Padam na obličje
jutranje rose,
ki zavila in objela
je prvi jutranji utrinek
in iz hiš privabila prvi
vonj sveže kave.

Padam na obličje
sonca,
ki žarke na moj
obraz, ki še
zaspano deluje
in obvezno prvo kavo
potrebuje.

Padam na obličje
nepoznanega sveta
in novega dneva,
ki se je rodilo,
da poštenim ljudem
bi se zahvalilo
za prvo jutranjo besedo.

Oblačil sem jo s pogledom
kot sonce s toplino njeno telo
iz njenih lic mi je rdečica
nemo izrekla isto željo.

Prelep občutek povratne želje
je izžareval iz naju kot zov
in sporočal je bližnjim silam ljubezni
kot rečni tok ločenih bregov.

Oba v večni dušni pojavi
doživljava ta stik kot enkratni čar
sprejeta v vrtinec vibracij vesolja
sva kot bregova, ki ju živi val.

Dan, kakeršnega si ne želim,
takšnega z veseljem prespim.
Raždražljiv, ne gre mi nič od rok,
brez energije, izgubljen tavam naokrog.

Utrujen od dela, od skrbi,
delati, nič se samo ne neradi.
Selitev veliko vzela je moči,
potrebujem počitek, dopust sledi.

Dobro se je odklopiti,
vrček ali dva izpiti.
Ne zagovarjam alkohola,
včasih naj popusti zavora.

Debil največji sem na svetu,
znanci me samo izkoriščajo.
Uslugo vedno vsakemu storim,
zase pa ne poskrbim.

Sedim, razmišljam, skušam razumeti,
vrat do sreče ne zmorem si odpreti.
Ogromno napak se v letih je nabralo,
kot balast na drugi strani je ostalo.

Desetletja tam sem jih odlagal,
misleč, s temi vrati si ne bom pomagal.
Sploh jih ne potrebujem,
sam svojo srečo kujem.

Pred njimi sam stojim,
v majhno luknjico strmim.
Skoznjo svetlobe žarek sveti,
žarek upanja se mi posveti.

Ko bi vedel takrat, kar vem danes,
bil bi Lan in ne bi bil Janez.
Več bi jedel, ne hrane zavračal,
sorodnikom ne bi težil, več časa jim posvečal.

Bil bolj bi toleranten, bolj poslušljiv,
večkrat v jezik se ugriznil, ne tako razdražljiv.
Ne tako nesramen, do ljudi okoli sebe,
prijateljev ne bi izgubljal, še posebaj tebe.

Nasvete upošteval, več pogovarjal,
resnico večkrat govoril, ne samo izgovarjal.
Saj nisem veliko lagal, le resnico prikrajal,
da svoje komplekse, pred teboj bi skril.