stopnice hvalijo najine slike
energično razmetala sem jih po tleh
jih pohodila z blatnimi škornji
vabljivo me osvajajo
neuničljive tudi tokrat
samo malo še

Vera v meni je dolgo trdno stala
kot mogočen hrast v temnem gozdu.

A ta hrast ni padel pod ostro sekiro močnega, bradatega drvarja,
da bi iz njega nastal topel dom mlademu zaljubljenemu paru.

Tudi ta Romeo je umrl, da bi bil s svojo Julijo.

Neke noči je omahnil v globino,
še preden bi utrujen dosegel balkon,
na katerega je z zanosom plezal,
da bi bil vsaj malo bližje njej...

Kupidova puščica, namenjena tebi,
je prezrta ostala v toku.
Njeno ost ne bo skrhal trd kamen v tvojih prsih.

Kako je lepo,
ko mi zvečer,
nekam v mojo kožo zapleten
poveš, da me imaš rad.

In ko tišina
potem prede mrežo nad nama.
In lovi utrinke bitja mojega srca.
In tvojega.
In ju v klobčič zvije.

Prej nikoli nisva govorila.
Ime tvoje večkrat sem pozabila.
Nisva niti bežna znanca bila,
da bi se kaj takega zgodilo nisva vedela oba.

Potem pa nekega dne predlagal si,
da v vašo sobo prespati gremo mi.
Bila sem takoj za,
saj mislila sem, da bo le zajebancija.

Pijana sem,
a ne od alkohola.
Zasvojena sem,
pa ne od droge...

Zasvojena sem
od tvojega pogleda,
saj še preden se zavem
v tvoje oči se spet zazrem...

Zaljubim se praktično v vsakogar.
Prej mi za to nikoli ni bilo mar.
A zdaj zelo na živce mi gre,
ker vem, da tega se ne sme!

Kdo bi vedel kaj čutim,
Ko še sama ne vem.
Ne vem, če smem to čutiti.

On je vse kar me žre.
On je kakor obliž za moje rane.
A paziti moram,
Da moje srce se preveč ne vname.

Zakaj tisti večer stopil si k meni?
Zakaj ne k kateri drugi osebi?
Če se to nebi zgodilo
moje srce se ob poljubu tvojem nebi stopilo.