proti vetru obrnem obraz
gledam v smeri
tvojega doma

a čutiš
a slutiš
boleče-sladko hrepenenje?

Krasno,
ko stopaš tja v nebo
prav do oblakov.

Čudovito,
da poješ in tvoj glas
sliši širjava...

V dušnih razmerjih se danes lovim,
ne želim ponavljati razred življenja
razrešiti se moram sovražnih zadev,
radi katerih ponavljam rojenja.

Me občutek ne vara, slutnja, resnica
čutim odbojnost do njegovega lica
mi ni nič napravil, le nelagodje,
kot neka jeka daljnega klica.

Skoraj kot v pravljici je bilo,
a kaj ko pravljica vsaka se konča.
Konec zmeraj pride ko je lepo,
ko vsaj pisateljica lahko bi bila.

Potem napisala praljico bi ti.
Začela bi na koncu.
Takoj srečni bili bi vsi,
ne bi sedeli ob praznem loncu.

Ležim v postelji svoji,
trudim se zaspati.
Premišljujem o ljubezni tvoji,
brez nje ne morem mirovati.

Poslušam pesmi žalostne,
spravljajo me v obup.
Noči preneštete objokane,
zjutraj zbudi me vsak najmanjši hrup.

Žal mi je za vse napake...
Žal mi je za vse laži...
Zavedam se, da ravnala nisem pravilno,
naredila napako sem obilno.

Žal mi je za tisti čas...
Žal mi je za tisti dan...
Ko pomagati takrat bi si znala,
zdaj ne bi tukaj obupovala.

Mokre stene zmrznjenih magnolij
rjavijo točo tvojega telesa
moje misli malo tvoje
moja koža mokra tvojih sanj

Zamisliti si ne moreš,
da težava življenje spodbuja
tvoja duša še nedoživeta
mora spoznati silnosti zla.

Spoznavaš udarce usode,
uzreš se, da se učvrstiš,
kot hrast na vetrni planjavi
upreš se, da učvrstiš.

Človek ima svobodno izbiro!
Sam lahko izbere, katerim lažem bo verjel!
Sami si lahko izbiramo vero in prepričanje!
Moj namišljen prijatelj je boljši kot tvoj!
"Očka je vedno govoril, da bo Bog pobil vse vas kurčeve pogane!"
Še dihamo.
In jezni smo.

Samo simboli.
Kočijaž.
V Modrem.
Ves rumen.
Zaradi sonca.
Voz previsoko.
Realnost.
Moje Vmesje.