Za mizo sama sedim,
kadim.
Plamen svečke osvetljuje
moj obraz.
Moje misli vsepovsod,
pa vendar nikjer.

mnoge izgubljene ljubezni
ostajajo take...
izgubljene, pozabljene.
moja ostaja
za vedno v meni,
tako izgubljena je,
a večna.

Kupil sem čudež.
Bil je drag, vendar cenejši
Kot večina drugih čudežev,
Ker ni bil uvožen.

Ko bom v sebi izenačil
dušo z duhom, ki me vodi
takrat bom zlahka prepoznal
kako in s čim si največ škodim.

Šla bom čez polje, čez sivo obzorje,
čez reko, čez potok, čez barje, čez jez...
Šla bom po poti, po travi in snegu,
šla bom čez morje, po nebu in čez...

Iz bede poguma
pod streho razuma
grem...

Kaj, če naš Bog izbriše poezijo,
ustraši se razdora besnih stihov,
pove poetu: Konec je navdihov
in reče našim muzam naj zaspijo?

Zaradi tebe ne bom začutil pomladi,
ki cveti zaljubljencem v čast,
polni bodo cvetlični nasadi,
a še bom vedno le tvoja last...
Pa naj bo srce,naj bo cvetlica,
ki za vetrom obrača se za srečo,
nikoli deležen poljuba na lica,
zalival le sliko bom bodečo...

Mar mi ni druge zapeljati,
njih sijaj prešibko sije,
ko na izbiro imam dve kravati,
ljubša zvesto me ovije,

čeprav slovo na vrata trka
in obljuba grozi mi krhka.

Naj Bog, da mi moč
za spreobrnenje,
pomaga da noč
pogasi hrepenenje.

V Njegovi bližini,
v daritvi,
toplini..