Zaključi se potovanje,
ko debeluška zapoje.
Dokler srce bo bilo moje,
v spomin zapisamo ime bo tvoje.

Veliko si mi dala,
več, kot kdaj boš sama znala.
Nikoli tega se ne boš ovedla,
ne bova za isto mizo sedla.

Nikoli o tem govorila,
drug drugemu v oči zazrla.
Brez čustev mimo hodila,
vrata pred nosem si zaprla.

Osrečil sem jo,
to mi je v veselje.
Nikoli vrnilo se mi ne bo,
njena sreča me zapelje.

Zaradi nje sem tudi jaz,
še kar dobre volje.
Čeprav mi ravno ne gre,
nimam dovolj energije.

Blizu sva si,
kot lahko sta si blizu,
moški in zenska,
brez seksa.

Mati in hčer,
krasen večer.
Moške sanje,
ne dejanje.

Na delu tak primer,
vsak dan prepir.
Meni v zabavo,
dekletoma v navado.

Besedni dvoboji,
za tiskarskimi stroji.
Verbalni spopad,
zajame ves besedni zaklad.

Realnost je prava,
sanjarjenje ubija.
Tam še svinec plava,
potrebna je terapija.

Ljudje z bujno domišlijo,
baje, lažje živijo.
Ne vem, če je to res,
resnica verjetno, je nekje vmes.

Meni isto se je zgodilo,
takrat se mi je posvetilo.
Zgodbe napletene v moji glavi,
niso na poti pravi.

Težko bom razložil,
zakaj sem to storil?
Čemu sem bil tiho,
nisem led razbil?

Spoznal sem te pred leti,
pred dolgimi šestimi leti.
Preklinjam tisti spomladanski dan,
ko sem te srečal v Etisovi kleti.

Dolgo čustva sem držal v sebi,
nisem želel razmišljati o tebi.
Trdil, če ne bova govorila,
moja glava se bo umirila.

Moje pesmi bereš,
nočeš slišati za me.
Naj bo tako,
sram naj te bo.

Bodi s tistim debeluhom,
tudi ti boš ovenela.
Prenajedla z belim kruhom,
in postala debela.

Pred ogledalo se postavi,
oglej se, si popolna.
V življenju ni vse logično,
izbrala si tega klovna.

Dokaj je peres pisalo o dogodkih njega dni,
a poet vsekdar drugače videl, čutil je stvari.
Da je svet pokvarjen vemo: vidimo in slišimo,
kdaj je pesem skrpucalo pa lahko še čutimo.

Ervin Fritz je pesnik vrli, ki ostro vihti pero,
da z umetniškim vtisom, meša drek in seje zlo.
V težkih časih komunizma ritolizil je oblast,
a sedaj, na stara leta, našel novo si je strast.

Mladi in nedolžni
za puško so prijeli
in se zvesto zavzeli,
da svojo domovino
vdano bodo branili.

So jim orožje v roke podali
in na fronto v krvave boje
jih poslali,
se mnogi nikoli niso vrnili,
a nekateri za vedno
ostali so invalidi.

Nedolžni ljudje
so pred okupatorji trepetali
in marsikatere sramote požrli,
da svoje otroke
so zaščitili
in težko od njih so se ločili.

Tiho, tiho in počasi
so moje poezije
se prelivale v melodije,
nežne in rahlo šumeče melodije.    

V otroštvu sta se spoznala
in pri petih letih prvi pljub dala,
a takrat še čiste ljubezni nista poznala.

Deček ji prisegal je,
da rad jo ima,
a deklica njemu,
da z njim se lahko sam igra.