Večer je
ne vem koliko sem stara (mlada)
vsekakor še mladič
mama je v večerni šoli
oče me ujčka na kolenih
in sprašuje: Čigava si?
Odgovorim: Očitova ubica.
Zadovoljno prikima.

Včasih sem še zmeraj pesnica-
mala naivna podarim ves drobiž brezdomcem-
idealistka ne rabim denarja;
samo ljubezni in sonca,
da moje prezrte klorofilske celice tvorijo življenje.

Ko bomo vsi morali gledati
epizode Velikega Brata,
ko bodo stali v vrsti,
da bi postali srečneži,
ki jim bo kamera vstopila v dušo.
Izbrani.

spočeto dete sanjam te.
Z dotikom misli
božam še neoblikovane ročice, nožice.
Misel nate
čarobni eliksir svilene kože
izdaja mojo srečo

Na kožo mi ležeš
Kot težek izpuh
V mojih ustih si zver
Žejna v grlu

Nekdo poslal je na ta svet,

le zato ker ni dovolj bil zanimiv,

ni dovolj bil lep,

žensko,

katera kot poslana od boga,

le velika sreča,

mati ter boginja celega sveta.

Hvaljen Janez Pavel Benedikt, Gospod vesolja,
da nisi opazil tega mojega majhnega mozolja.

Sebe sem dala, tebe jemala,
pila sem, kača me je zapeljala.
Izmed vseh grehov,
je bil tole eden mojih največjih uspehov.

Noč,

spet noč pred mano tiha,

v tišino je zavita,

nemega strahu je polna bolečina,

skrita v srcu najinega zadnjega dotika.

Zaman zdaj čakam nate,

nate draga moja,

bolečina mine ne z obzorja,

ko se luna rahlo dviga,

namesto sanj v meni up umira,

v glavi bitka, ki podira,

vse kar midva skupaj sva gradila.

Nasmehu sonce še zavida,

ob pogledu nebo se skrije,

beseda mila kot od vile se izlije,

v cvetoče polje, življenja polne energije.

Dve ptici skupaj
ne moreta leteti.
Težka megla je,
trmasto vztraja tukaj.
V tebi pa barva morja.