S cmokom v grlu
in krčem v želodcu
ki ostane
kot ostane v nosu vonj
smrdljivih nogavic
kot nek spomin
ali opomin

Ko te res hočem,
samo zaprem oči
in počakam.

Do zdaj sem sebe le poslušat' znala
In nisem dobro vedela, kaj hočem.
Hlastala sem po tistem, nemogočem,
Previdnosti sploh nisem še poznala.

in tvoj sijaj
iz poteptanega dima
dviga se v negibno nebo

ker tako te ljubim
da bi zavpila
da hočem imeti to telo

Skrivališče, ki posipano s prahom tvojega je plemena;
blazno, temno, preveč temačno...

Gledaš in vidiš narobe, hočeš po sili drugačno.

Nikoli ne bom razumela sveta.
Nikoli dojela vsega gorja.
Nikoli uvidela vse lepote.
Nikoli spregledala vse strahote.
Nikoli se ne bom predala.
Nikoli v miru zaspala.
Nikoli ne bom dovolila,
nikoli, da bi se spremenila!

Nekaj me plaši,
nekaj je tam v temi.
Zagledam demonske oči.
Vame so zazrte,
bleščeče in široko odprte.
Nekaj se dotakne mojega obraza s hladno dlanjo.
A ko se zjutraj zbudim,
je ob meni le črno pero.

  Bela roka trdno drži pisalo ko piše,
ko drsi po starem papirju
in ko piše svojo zgodbo.
Beli most, ki vabi misli sanjača,
ki udejanja bolečino osamljenih duš,
kadar jih teži bolečina večne samote.

Bili ste, a nihče zagotovo ne ve
- koga ste poveličevali (in kdo je
molil za vas), danes bomo
molili mi (ker je meso
onkraj besede).