Se izlila je beseda na papir,
kakor potok v reko in reka naprej,
in kot ko kaplja ki udari v morje,
nešteto besed je,
a le te so namenjene njej.

Življenje kuje svojo rimo,
včasih sanjsko,
včasih tako preprosto,
tako svežo,
tako fino,
da kot bi bistra reka v slap se zlila,
še zadnji dotik neba lovi,
preden udari ob tla,
kjer v večnosti se bo izgubila.

Je ljubezen vredna greha,
vredna solze, ki po licu zdaj odteka.

Je ljubezen vredna bolečine,
ki v dušo išče,
vleče v neskončnost globoke sinje jo modrine.

Tudi Lipa sredi trate kakor okamenela je obstala,
s hladnim puhom prepojena, nema,
zazrta v nebo kot, da gleda,
kam usoda jo je pripeljala.

Lahko bile bi to le sanje,
prej nočna mora če vrjameš vanje,
okoli nas dogajajo strašne se stvari,
ta svet kot, da narobe se vrti,

dilema 1/2

Polna glava nametanega drobiža,
ko zapira se oko se veter bliža,
nosi vonj po tebi mlada dama,
rad spoznal bi te a nisi sama,
zato preganja me dilema,
naj priznam ti ali zbrišem te iz sistema,
naj povem ti, da me ti si čisto prevzela,
naj raje grem,
pobegnem stran,
da vest ne bo trpela.

Mali popek,
nebogljen in sam zdaj prileze ven,
iz hladne zemlje kot uročen na plan uide,
konča prijeten zimski sen.

Ne grem se več.

Zavrnitve neuslišanih
Imajo vijoličaste veke
Na izstopni postaji jutra.

S škarjami časa
izrezujem spomin.
Ne da se, ne gre;
vrača se vame.
Si Bitje, spomin?

Hrepenim po tebi
kakor hrepeni presušena zemlja po dežju
želim se dotakniti tvojih ustnic
želim ubiti to bolečino
to samoto
ke grize celice duše po telesu