Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
v skladovnici preteklosti.

V trenutku večnosti
je večnost trenutka.

V smislu pozabe,
pozabljen smisel...

V neskončnosti bolečine
pa - boleč konec.

sončna soba me spravlja v obup
iztiska nejevoljo in srd
čeprav zaljubljena
v pravljično bitje
ne morem več.
IZTISKA možgane
pravi o inteligentnosti-
manjvrednostni kompleks.

srce mi brblja in govoriči
sploh ne slišim realosti
le fantazije ena na drugo
in te oči ki si jih predstavljam
da mi sledijo in da gre pogled
po meni in hoče videti vedno več
in On se me dotika in mi diha v

Rodimo se
Vseznalci.
Potem pozabljamo.

Včasih je težko,
ko pozabim da imajo moji označevalci
v tvojih ušesih drugačne označence
in obratno
in so vse konvencije odveč
in se mi podirajo jezovi v zatilju in v pleksusu
pod neskončno težo nedolžnih čustev
in me naivno tesneje objemaš,
da še bojčeje bežim

Želim te tukaj!
Zdaj!
da razburkaš potlačeno fantazijo
naježiš telo v okviru nedotaknjenosti

Moj svet je od zadnjič v Modro zavit;
Edino ti čutiš, kaj to pomeni.
Dolgo sem plezala po sivi steni,
Lovila Resnice, bile so privid.

z bosimi nogami stopam po makedamu,
ki me vedno bolj reže v stopala
in postaja mi vseeno
če me prepeže na polovico,
saj nikoli ne dobim drugega kot pesek v oči.
nimam moči za žalost,
moje oči ostajajo suhe
kot poletna zemlja,
le da zame dežja še dolgo ne bo

pobrisala sem mizo
in preštela cigarete
zdaj pa sedim sama za šankom.
naročila bi si martini,
če ne bi bila sama sebi strežaj.
grozno kakšno podobo odseva prazen kozarec.