Preden greš, še lezi k meni!
Mehka si
nocoj...
Božaj me, ker rad bi predel
kakor
maček tvoj.

Zahajš v moje
črnlo bele
svetlo pastelne
sanje 

Bil si one,
zdaj si sam.

Sam sebe vodim
v ravnotežje in mir
brez fanatizma,
ki je vhod v delir,
čuvam se straha,
premočnega suma,
on me ubija,
je hud kot vampir.

Gola, bosa, sama, stopa v obzorje.
zadnjič ga z očmi poišče in
milo, elegantno spusti se v črno morje.
Svetlikajoči sij pusti za njo mu, da ga razišče.

ne vem zakaj se tako lepe barve oči
prelivajo v neko drugo, megleno, iz preteklosti
sonce je izrabljeno,
morje izpraznjeno,
le tiha senca hodi poleg tebe.

Sama sebi - jaz
vsem vam - tista
tudi tebi - ista?

Ti sebi - ti
vsem nam - tisti
tudi meni - isti.

Ničesar ti ne zamolčim,
čeprav se zdi, da vse.
Vse, kar sem, vate položim
in v Pesmi najine.

Kaj človeka pripelje do tega da piše?
Valda prvo vprašanje: denar?
Je sploh na mestu tu kak komentar?

V objemu oknic
bezga vonj se vnema
prašni hrup razbrazdanega dneva
je pastel
in platno?
stkana spokojnost ga preveva...