Sebi v sramoto in duši v breme,
skrojil in sešil sem pesem za njo.
V mislih jo imel brez gela in kreme,
zavoljo tega obraza, sedaj rime pojo.

Pandorino skrinjo s tem sem odprl,
bolečina in nemoč sta privreli na plan.
V spoznanju starosti, saj tega ne smem,
razmišljal in pisal v resnici bolan.

Trezna glava tega ne odobrava,
samo zaslepljen, mogoče nepotešen?
Ovnova glava, nasilo se zaletava,
v svoji zablodi, deloval sem neubogljen.

Prebiram si kože.

Iz obešalnika
razbarvanega pogleda,
jemljem vsako zase.
Razpiram med prsti, kakor razlito življenje.

Pomerim jo. Na kratko.
Vso trepetavo
in bledo.
Da jo takoj zatem odvržem. Raztegnjeno.

Presneto...

Z drugačnimi očmi si ogledujem
današnji čas in z njim vso dramo
množica ljudi brez cilja
vleče sebe za seboj
kot neko nujno kramo.

Notranja stališča mnogi ne poznajo
prevzemajo nase umišljeno krivdo
od osamljenosti, vse do bolezni kot karmično nujnost ali usodo.

Barvno sem gluh,
ton rumen ali zelen.
Težke note, sedaj pa pruh,
glasbeno sem posušen.

Oranžen posluh,
v omari potemnel.
Modri okus,
je za vijoličastega zapel.

Radio igra rdeče,
TV na črno vleče.
Rožnata me vedno sleče,
bela najraje kleče.

Jezen,
razočaran,
žalosten.

Neumen,
neučakan,
zamerljiv.

Primitiven,
neodločen,
zapraljiv.

Zaslepljen,
neustrajen,
neiznajdliv.

Razburkala so dejstva moje misli
kdo vlada temu svetu in kako
okoli mene čudne so zaznave
a jaz jih čutim mogoče tudi vem.

Kaj zmore množica v tej puščavi kjer vlada vsem nevidna sila
o kateri pojma nima človek
le misli sužnja ostale so v njem.

A igra prava se je zdavnaj vnela
svetovne vojne so le ptičji spev
z njimi se bogastvo in vpliv zožuje
države sveta so zdaj njihov plen.

Imaš me
položena sem ti k nogam
skrivam sence pod tvojim oknom
kljuvam ostanke
in vem
da jutri obstanem.

Čeprav me nebo klofuta
in se mi smejijo bogovi
za hrbtom mi rastejo trnji
in globina temni

še vedno podplati letijo
čez obzorja nebes.

Sanjavo se prebijam skozi noč
srce me klofuta
in vesolje me briše s seznama.

Ne znam se upret
in ritem pojočih besed
je neznanka za mojo razlago.

Nisem tista
ki se ne spozna
in danes je preveč sivih gnezd že spletenih
preveč je
ne zmorem
zdaj grem -

Skozi globine prihajaš
daleč od ptic, ki resnično letijo
in nosiš naročje neba.

Nekaj v meni strašljivo igra.
In rime nocoj ne molčijo.

Kričeče stojijo
in razgaljena sled je zarisana v tla.

Skozi poletje sem šla,
s kakšno priložnostno zimo
ki z viharji pod krinko snega
nosila je v znanje zavito
resnico srca.

Zdaj pa znova stojim kot otrok
s svojo igro
pred polnim zabojem igrač
in grabim v naročje edino dobrino
s katero ne smem se igrat.

Le zakaj sem tako mirna
nihče me ne gnjavi
ne dogaja se nič strašnega

vstanem, delam,
jem, pijem,
hodim, pišem,
ja - ljubim se
(tako se lepo reče pravijo)
misli imam polne
groza - tv nanizank
pravijo da bo treba
tudi na dopust
le zakaj -
da bom vstala
jedla, pila,
plavala, hodila,
slikala
ja še - ljubila se.