Voda nepoklicana, ne stopaj mi v oči.
Veš, nočem te spustiti ven, čeprav me še boli.
Ne sili izpod veke mi! Zakaj megliš pogled?
Naj dovolim poplavljati, utapljati svoj svet?

Razkriti nazori mladih otrok
prebadajo navlažene popke cipres,
sončnica se obrača za klicem
beraških rok,
in ulica duši rast popolnih dreves. 

odmev v prazni glavi
sledi neznani pojavi,
ki grize in trga razum
od nekdaj že zbleden um.

list papirja raztrgan na košcke
želi sestaviti ga ta delcek pošte,
ki prispela da osreci custvo
od praznine že dolgo pusto.

Čustva so se poglobila
v njej sem videl božjo sled
govoril sem ji o tej lepoti
jo edina imela je od deklet.

Če sem kdaj bežala
sem zbežala v prostornino tvoje želje
žrtvovala svoje jagnje
pogoltnila tvoje seme
kot se za pridne deklice spodobi

Takrat so se ribe praskale pod plavutmi
in ti si me vrgel za plot
kot da ti nisem bila dovolj velika žrtev

Nočem umirat svojega življenja tako.
Nočem se amerikanizirat, drogirat, definirat.
Kva hočem?
Se sprašujem? se sprašujem, ko dobro vem,
Da vem, kva čem.

Z novim jutrom, z novimi močmi, odpravljam se v dan
a nekaj manjka mi. 
Oči pomanem si,  si kave zaželim...
njen okus predrami me,
v realnost me spusti

Turoben dan se je ovil nad njeno glavo
oblačnost videla je prav povsod
jo mora v snu premočno je tlačila,
kako močno želi jo moški rod.

Poznala je pomen pohote,
ki od njih jo je čutila,
a ni si znala raztolmačit,
zakaj se v snu ji je zgodila .

I.

Riževa polja
so kalilnica
za neizpolnjene sanje.