NAJ TE VETER ULOVI –KJER SI, NAJ TE MISEL DOSEŽE – TE OBJAME, NAJ TE VINO OPIJE – DA NE TONEM V POZABO.

NOČEM SE KRIVITI ZA NEKAJ KAR NISEM STORILA, KRIVA SVA OBA, A RES SEM TE LJUBILA.

Blagoslovi mojo osamljeno dušo, da si spočije v objemu Tvoje veličine.

Ti Edini veš kaj potrebujem; ne zavajaš, ne spletkariš in ne lažeš.

Izgubljam se v temi, srce se mi ustavlja... Bežim pred sabo; vse, kar je bilo nekoč živo, tone v pozabo.

Kresnic spet tisočero v poletju zaživelo,
v nočni ples na jasi stotine pohitelo,
prijeten vonj po pokošeni trati jih povabil,
na nočni ples svetlikajočih ni pozabil...

V tihi noči zadrgetam,
ko nebo se sesuje na zemljo.
Le črnina okrog mene
in prazna tišina
se rdeče barve preliva v črno.
Ostajam brez besed,
ko svet se ruši okrog mene,
ko se vse podira,
le prah se dviguje.
Ostaja le sivina.
Niti vampirske palete ni več.
niti čustev v noči.

velemesto vedno polno ljudi
jaz pa z balkona
strmim v Eifflov stolp
razgaljeni Pariz
nebodigatreba
beli žarki nad množico
angeli ki se spuščajo z neba

Ni čudno da si jo izgubila,
ljubezen tvojega srca
saj gledala si bolj široko,
a v masi ni več ljubega.

Kot gozd prepletajo se moški
med njimi čustva posplošiš
ne slišiš pravega odmeva
v množici ga težko dobiš.

Kjer vrh Triglava seže v oblake,
pogled v nižino je privlačen lep.
Pobrskal med skalovjem, bom iskal,
da našel bom planin teh cvet...

Kot gamsove steze, poti,
planika v soncu zažari,
le veter, lahen bo dotik,
ponesel bi s seboj je mik...

Tu v gozdu sem te našla, kjer narava še diha ljubezen samo.Drevesa dihajo skupaj z mano, tvojih oči se spominjajo, da ne utonejo v pozabo.

Potovala sem po življenju brez nasmeha na obrazu,z veliko solzo na srcu in skrito grenkobo v očeh.

Spotaknila sem se ob kamen velike spremembe in se zaletela v ljubezen svojega življenja.