Slišiš brstenje
jutranje rose?
To so odmevi
mojega večernega
ječanja.

Spati v butiku Laure Ashley
v rožnato-parietalnem vzglavniku
in biti vprašan: »Are you okay Mister?«

Jus' waitin' for me gal.

Še preden se razkadijo meglice
in z lopato preganjaš zimo z dvorišča
in ponovno posije sonce.

Majhno dekletce se ozira, sprašuje,
Mamico gleda, z glavo zmiguje;
Tamkaj v daljavi oblak je teman,
kakšno bo vreme, je sonček zaspan ?

Obračam besede. Kapljajo iz mene.
Napišem - prečrtam. Zradiram, pustim.
Kako naj pobarvam jo, da ne ovene
prezgodaj ta pesem, se Niča bojim.

Povej mi le, da rada me imaš,
Vem da ti, to še vedno znaš,
Dal sem ti vse zvezde z neba,
Skupaj srečna sva bila.

  EDEN JO NE OBVLADA

Na milijone knjig, je na policah nešteto besed, v umu ljudi
do zadnjega diha, iščemo vsi
tisto besedo, ki vse nas živi
vsak ima svojo, jo išče lovi
želi da jo sliši, od vseh ljudi
le  malo je njih, ki jo dobijo
si jo vtisnejo v dušo, kot melodijo
in ko jo imajo, jo zopet delijo
nočejo sami, živeti z njo
dobro vedo, da je premočna
saj tudi je, kot živo srebro
ne moreš imeti, sam jo lahko
ona je tista, ki te živi
življenje samote, jo ne ulovi
zato dragi človek, se za vselej zavej
da je to ljubezen in sam Bog v njej.

Miren je dan,
a v srcu kot valovit ocean,
ljubim te a ti spuščaš me v
globoko brezno,
kjer ni niti rožice upanja a čutim da sem ti tudi jaz vse.

Ugrabi me princesa mrčesa,
in sredi gozda sredi črnega drevesa,
in to v sredo,
ji moram reči, da ni mi do plesa.

Razložim ji da sem bolj tako tako
da pa ima lepo drevo.

Zakaj mi vedno daš številko
a ne javiš se nikoli?

Je res tako težko reči
poberi se
dolgolasi frik

Napisal sem pesmi 3.
A naredil napako tako,
da sem spet razmišljal
Neumna poteza,
zakaj še za možgane ne obstaja proteza?