Boš jutri že znal pogledati vase,

boš zrl še v pusto bleščavo,
ali bo grdo minilo,
ali bo lepo že gnilo,
ko znal boš spet leči v daljavo

da bodo še zadnji srečni
mogli umreti
se bomo trudili
do konca in kraja
nesrečni

podlo

Morje, udarjanje valov ob obalo,
vonj po slanem, prijetnim.
Visoko nad gladino galebi,
ki glasni, z naglim spustom opozarjajo na sebe...

A sonce žge, zareže se globoko v kožo.
Rahel veter je le obliž na bolečino...
ko pordečela prosi hlad,
nežni valovi, lesketajoče morje pa vabi, vabi.

So jesenski oblaki v poletnem
nabiranju vročine ki pluta skozi
zrak in...
...pod vekami non-stop persuasion
kako vrti kalejdoskop nekega
dvoma.
So pronicljivo in strpno minute,
ki režejo v zavest (oster je zob,
tanko rezilo)

Moj pogled se lupi čez pejsaž v mlečnem razcvetu in se
prek razkropljenih žil razmočenega okna precejajo misli

Govorim o tistih liskah in vadim kakor da res se žarčijo v celuloid
in jih z očmi požiram ker si domišljam da bom nekoč prenesel vse
kot disfunkcionalnost iz skladnih kompozicij in razumel za kaj gre

Noč se bliža...
Noč in z njo sanje.
Morda si bom zaželel zvezdni prah,
hoditi po mavričnih poteh,
iskati zaklad na dnu morja,
svetlobo jutrišnjega dne.

Tam daleč morje kliče.
Ker slani kipec sem,
zatrepetam.
Vsa iz peska sem,
a se ne bom sesula,
prelepljena sem
s silikonskim kitom
močna, tvoja mala.

Ljubiti je vedeti, Poet!
Vedeti neprizadeto.
Sprejeti že vzeto.
Dati predano,
vzeti nežno prepoznano.
Imeti rad je
kljub praskajočim srdom
brez drhtenja oprostiti.
Kljub grapam preglobokim skupnim
brez obotavljanja pustiti.
Preprosto iti,
hoditi, pasti v neznano.

Večni ognjeni prostori
živite svoj tempo in čas
do vaših neskončnih daljavah
bolj slabo se čuje moj jaz.

Energija se vaša odbija
v stenah visokih gora
vem dobro kaj hočete reči,
ne bori se proti Boga.

Čutil sem bolečino novega sveta,
Začutil trpljenje, tvojega srca,
Ko lahko bi ti pomagal, ko bi vedela,
Da v življenju ni edino kar si zvedela.

Zdaj si sama in se sprašuješ: »Kam odšli so vsi?«
Rada bi, da vse besede, zlato postale bi,
A dojela si, da v življenju ni tako lahko,
Mnogokrat se trpeti mora, daleč je nebo.