Z orjaškimi zrkli
je izlegel jajce zarje
noj kaganove palače.

Morda zatuli prefekture,
Taklamakan in svilno cesto,
tjenšanske breskve sinekure,
pijani švist mongolskih lokov.

Ustnice razprte promenad
besede v nedrja Teriona,
ko sonca luščijo s fasad

brez usmiljenja.

Beli križi znoja formalina
zavrtih slačipunc s Siona,
da dežuje tesna pelerina

brez usmiljenja.

Moje življenje me oblikuje
točno poznam svoj položaj
vse preizkušnje, ki jih prestajam
posledice čutim, z njimi sem zdaj.

Ko bo duša odšla iz svoje trdnjave
mislim telo, ki ga smrt potrdi,
takrat se na njej bo pokazálo
iz kakšnih osnov jo resnica drži.

Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...

Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...

Kje si princesa iz mojih sanj?
Vidim tvoje solze, ki padajo na dlan,
Čutim v srcu, da ti se bojiš,
Strah je za šibke! Vem, ti več si želiš.

Trenutek pred neizbežno
dokončnostjo
se je raztegnil v stoletja.
Otrplost nemoči
jo je zamrznila
v trdo nepovratnost.
Ko je zakrčenih čeljusti
gledala, kako je šel,
dirjal v brezno,
ni niti trenila.
Le koža ji je olesenela..

Ko bo Deklica ušla s podstrešja,
kamor jo je s svilenimi
vijoličastimi nitkami
opajčevinila lastna davna želja
po nadzorovani brezmadežni gotovosti,
ki se je kar čez noč
preoblekla v platna grobe ujetosti,
bo vedela.

Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te vzvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam ,kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.

Skozi mene se rado prepleta
moč tihih nebeških glasov,
odzvanjajo mi v telesu
kot pesem jutranjih zvonov.

Nočem v sebi realnost
za mene je dan le dokaz,
da človek živeč v oblakih
je skrivnosten kot lunin obraz.

Vztrajno me koščičiš
Odmikam sočnost
Grizljaš le olupke