Prozorno vlažna rdečina,
ki para severno nebo,
je vpela vame bolečino,
ki zaklepa jo slovo.

Ko bo zadnja kaplja sreče
na prepihu zledenela
in še ena tiha pesem
bo v odmev potihnila;
ko bo trava posivela,
kje bo reka upanja?

Če je pesem ženska,
kje potem sem jaz,
da bi ji brez ihte
pogledala v obraz?

So stvari,
ki lebdijo
v polju nezaznavnega,
ker dobro skrivam.
Ampak tebi
pokažem.

Ko bo zadnja kaplja sreče
na prepihu zledenela
in še ena tiha pesem
bo v odmev potihnila;
ko bo trava posivela,
kje bo reka upanja?

modra naj ne bo modra
in voda naj ne bo mokra
zakaj kdo bi določal
kaj je dobro kaj zlo?

saj krave vodnice le
krave bodo ostale
in ovce morda
bodo šle same na pot

Kot knjiga se ti odpiram,
ti pa me vztrajno bereš.
Užiješ vsako besedo,
ki ti jo sporočam.

Začetek je že daleč,
konca ne bo.

Skupaj sva večna. 

Spet sem v mislih s teboj...
Saj ne zato, da bi ti poklanjal rož,
da bi te objemal v daljavo,
niti ne da bi ti ponujal mesečino,
da bi pometel pajčevino na dnu morja...
te razveseljeval z željami, nedosegljivim,
le zato, ker se želim s teboj pogovarjati,
občutiti toplino besed, misli, ki naju vežejo.
Nič drugega, le to.In to mi pomeni veliko.
Sem morda skromen v pričakovanjih ?

Siva pot je do zelenega griča vodila,
vsako soboto Ložnica utrujeno,
a zvesto nama je sledila,
ob koruznih poljih sva hodili,
nato za lesenim mostom na Pretrež sva zavili.

tonika dominanta
opojnost
iščoč obraza
ki bi spominjal nanj
sedem minut čakanja
zadostuje
le en klic in on
on se bo predramil
njegova polovica pa
se bo osamljena
odpravila spat
spije zadnji kozarček
noč se spreminja v dan