Vse bodice izrečene
ne ustavijo srca.
Tega, v kar sva skupaj zrastla,
v kot pomesti se ne da.

Ne pomagajo plašnice,
ne bleščice čez oči.
To, kar v meni je nastalo,
biser je, kar naj boli.

Je tole jezero postalo mlaka
in cerkvica na njem prozoren kič.
Se horda prenežrta mraka
vsakdanjosti v njem poglablja v nič.

Ko stvarnost več zamisli ne podpira
in za teboj ostaja kup navlake,
ničesar več ne delaš brez napake
in zdi se, da sveta um ne podpira ...

Kakšno hišo naj zgradim,
ko najin svet izgine?
Kako zatrla bom spomin,
pretrmast je, ne mine.

Saj novo pot bi tlakovala,
ko bi duša moja,
marmor in beton postala ...
Pa je le mehko tvoja.

Koliko časa že zremo v temo,
in koliko časa potrebno še bo?
Preden dojamemo svet,
ali nam bo kdaj padla žlica v med?

Praznih pogledov tipamo,
praznih glav spotikamo.
Čakamo na luč,
morda še na zlati ključ?

ne zapiši
svojega imena
ne zanima me
kdo si
samo zadihaj
da začutiš

Iskrena, prijazna, iskriva, vabljiva,
je pesem, ki času kljubuje.
Besede domače, kot slastne pogače,
ko kakor odmev med nami potuje...

Ostaja v spominih, ponovno spet vabi,
kot žarek prebuja te v dan,
v mislih, spominih, ki vselej se vrača,
ko jo prebiraš, nisi več sam...

Časa je preveč te dni
tako malo ga je
nič ne morem narediti
dolgočasim se

se minute vlečejo kot ure
ure hitre so sekunde
utrip življenja v momentu
živim v počasnem ambientu

Igrajva se tam dol v senci
sama sva, skupaj sva
iz peska delajva si kupčke
skrivaj pošiljiva si lupčke
sama sva, sva oba
noben ne bu tu naju motil
malo igro nau zalotil
ta peskovnik najin je
še grad zgradiva
smeh in ples

Zid, stena tukaj
vrata, okno tam
zvezde so drugje

glasba, ki je pokvarjena
pes, ki ne laja več
polomljeni ljudje
svet v steklu