O jutru sonce se kazalo je,
v blesku novo padlega snega
kot bi opravičiti hotelo se
ko je zatelo rast pomladnega brsta

a mesec zopet bo všel
in reka tekla bo po strugi,
bo majsko pesem ptica pela

Smrekam

V nebeški smetani snega
leži krajina valovita,
dvigajo se do neba
debla vitka v senci skrita.

Stare gospe vrše kot duhovi,
mojmu duhu slede kot vozovi,
črni mrliški, ki so mi priča v boli,
vpraskanem v kamnu, visokem v kovi.

Grem pod skalovje,
prežeče nad mano s plazovi,
skrbi, ki jih nosim
v rovi
in mraz, trepetaje...
vsred belih planin gorim

Mirno
je v temoti ranjeno telo,
zrno
v uma grudi ni jalovo pognalo.

Leži v tihoti
kot je nekdaj blo,
predaja se samoti,
pogled brez clija v nebo,

Vije reka se v meglic daljavo,
žubori v slapičih dvignjenih nad strugo,
pritegne ji vodomec gor z drevesne veje,

preskoči zvok,
preskoči struga,
ko dobi povelje,

Duhovi po barju kipe,
vodomec se plavi spusti
po bistri rečici,
podobe se v mukah vije,
eno samo senco pusti,
senco o svobodni ptici,

Glej človeški obraz,
ves spačen od gub,
ki zorje mu jih čas,
smrti poljub
glej nas,

Rada bi da grem
v tujino,
rada bi da grem
v bližino,
rada bi da ne grem
nikamor,
rada bi da pri njej ostanem.

Svet,
kipi,
pod oblaki škrlatno rdečih gozdov

in v uri vsaki,
preraja se znova,
znova ves nov

Vije z listjem se posuta pot,
hrib prerasel s krvavim borovničjem
mimo strašečih lijan vodi hod
smrt se roga z belim obličjem.

Izza debel starih svetlih bukev
pod jesenskim upadlim listjem,
veter jih vrtinči s svojim čistjem
zbita iz trohljive zemlje rakev.